Simon Prosen
POVEST O KORENINAH SLOVENCEV

Tako Simonova knjiga kot njegova predavanja in vodeni obiski na terenu izžarevajo presežno.

V kako zanimivih časih živimo! V časih, ko se lomijo in padajo stare dogme, ki so nam jih toliko časa predstavljali kot edine resnice. V časih, ko se nas vse več podaja na neuhojeno pot. Ko sedemo v barko, zapustimo obalo znanega in se kot Truman zaletimo v nebo. Vedoželjno odpremo »zakrita« vrata. In spoznamo, da je onkraj kulis nekaj povsem drugačnega. Da, vse več ljudi spoznava resnice »onkraj kulis« naracij.

A tisti, ki zberejo notranjo moč in pogum, da o tem javno spregovorijo in pišejo, so (še zelo) redki. Kognitivna disonanca ter ‘obrambni’ napadi ali umiki bližnjih in širše družbe človeka ne spodbujajo ravno v raziskovanje in predstavljanje izsledkov, ki presegajo ozko omejene in zamejene naracije in dogme.

Simona sem spoznala letos poleti, na poučnem izletu na Gradišče nad Bašljem. Takrat sem od njega kupila njegovo Povest o koreninah Slovencev, 1. del. Približno mesec dni zatem smo šli skupaj še na gradišče Ajdna. Najini poti sta se začeli križati in srečevala sva se na različnih dogodkih.

Tudi danes je bilo na-ključ-je, da sva se srečala. In se pogovarjala o tem, kako samotna je (vsaj sprva) pot »oranja ledine«. A prebujanje se dogaja. Prebujanje človeka se dogaja po posamezniku, kot pišem v svoji knjigi Dovoli si, da siješ. Prebujanje se dogaja, ko nehamo iskati zunaj in se obrnemo vase. Le v sebi lahko človek najde čisto svetlobo, ljubezen in nesluteno notranjo moč.

Prebujanje ljudstva in naroda pa se dogaja na kolektivni ravni. Tudi tu se moramo zazreti vase. V svoj lastni rod. V svoje korenine. Tako mogočne so in tako globoko sežejo, ko se upamo zazreti vanje, jih pogledati in jih videti. Ko nehamo hlapčevsko in s sklonjeno glavo ponavljati zgodbe, ki danes veljajo za “uradne” in so jih s svojimi lastnimi namerami in agendami postavljali tujci. Ko nehamo “prepisovati” zapisana mnenja in zaključke drugih. Prebujanje ljudstva in naroda se dogaja, ko začnemo gledati, slišati, brati in spoznavati tisto, kar je onkraj uveljavljenih naracij.

Karel Gržan v knjigi Zvezdne poti odstira modrost in prežitke davnih dni, še vidnih v megalitskih postavitvah preslikave Neba na Zemlji.

Simon Prosen, ki sam zase pravi, da je povestičar, pa po svoji vesti piše o naših pra, pra, pradedih in pra, pra, prababicah v knjigi Povest o koreninah Slovencev.

Tako Simonova knjiga kot njegova predavanja in vodeni obiski na terenu izžarevajo presežno. Usmerjena so v iskanje notranje resnice, notranje svetlobe in ljubezni slovenskega ljudstva, notranje moči našega naroda, ki ni in za nas nikoli ni bila moč nad, ampak je neizmerna (še speča) notranja moč, ki čaka, da se zbudimo. Tudi sama sem se v svoji knjigi Dovoli si, da siješ malce dotaknila tega v poglavju Korenine prednikov. Kako silna jer naša notranja luč, naša notranja moč, naša ljubezen!

Simonova Povest o koreninah Slovencev, 1. del je prav gotovo knjiga, ki izstopa in jo zato z veseljem podprem in jo uvrstim v mojo knjižnico za učinkovit premik.

Vesna Žvegla

Izvorni pomen besede Ajd je “rod, narod, pleme”, tudi “ljudstvo”, izhaja namreč iz grške besede tà éthné, le-ta pa iz ethnos. Še v 16. stoletju je bil sinonim za pogana, kar označuje ethnicus, etnična (narodna) pripadnost, naši predniki so se v času prazgodovine torej imenovali Ajdi.

*

Kresnik je izvirna slovenska posebnost, saj ga poznamo le na našem etničnem ozemlju. V sebi je združeval moški in ženski princip, ognjeno in vodno energijo, torej je bil sončno in lunarno božanstvo hkrati. S tem je presegel dvojnost zemeljskega sveta. Predstava Kresnika je obstajala v vidnem, fizičnem, pa tudi v nevidnem, energijskem svetu.

*

Gradišča (gredišče, kaštel, kostél) so bila utrjena naselja, običajno na vzpetini, na težje dostopnem, skritem mestu, pa tudi v nižinah.

Prvotno so postavljali ograde za zaščito in varovanje. Ko so znotraj ograde ljudje začeli prebivati, se je to spremenilo v gradišče, grad pa je naslednja stopnja utrjenega bivališča.

Razlika med vladarskimi nazivi:

Vojvod je izredno star naziv. Izpeljuje se iz korena voda – voje-voda, vojvoda, vevoda (vivoda)vojvod – kar je logično, saj so prve poti potekale ob vodah (rekah), zato se tisti na čelu kolone imenuje vodnik.  Prvotno je bil izvoljenemu posamezniku ta naziv dodeljen le začasno, za izvajanje določene naloge.

Knez je bil svetni in posvetni vladar v eni osebi, ker še ni bilo religije. Da je bil vrhovni starešina in svečenik, potrjuje češka beseda knèz in poljska ksiądz v pomenu svečenik. Njegov položaj je bil enakovreden kralju in višji od grofa, ki je samo frankovska oznaka za statusni položaj, nastala v srednjem veku. Beseda knez se povezuje z nordijsko konung, današnja nemška könig pa pomeni kralj.

Kneginje so bile so bile vladarice z enakim statusom kot knezi. Vsi vladarji so imeli bojevnike, ki so tvorili njihovo osebno stražo.

*

Na področju Karnije je bila razširjena uporaba situl. Situla je latinska beseda, ki označuje posodo za tekočino, vendar je slovenski izraz vrč veliko ustreznejši, saj nam razloži globlji pomen. Iz besede vrč namreč izpeljujemo besedo vrač, tako je razkrit namen uporabe, torej da gre za obredno pa tudi žarno posodo.