Karel Gržan
ZVEZDNE POTI

Človek se je od nekdaj oziral v nočno nebo in bil prevzet od mogočne lepote zvezdnega svoda. Nekdaj sta bila zanj Zemlja in Nebo živa. V zvezdah je uziral podobe. Večna vprašanja – Kdo sem? Od kod? Zakaj? – so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta. Naši davni predniki so svoja globoka znanja, spoznanja, vedenja in modrosti uspešno prenašali v obliki ustnega izročila, plesov, poslikav in dekorativnih vzorcev ter skozi arhitekturo. Vkodirali so jih v jezik mitov, ki so jih poznali vsi, a znanje se je (v celoti) razkrilo le posvečenim. Vse mite moramo torej razumevati na različnih ravneh. Pri razumevanju in pojasnjevanju sveta je človek pogojen s tem, katero raven je zmožen videti in doumeti. Ljudje so svet neba osmislili skozi oči njim lastne kulture. Uzrtim podobam – zvezdnim konstelacijam – so nadeli imena in pomene, izhajajoče iz njihovega kontekstualnega pogleda na svet.

Tudi avtor te knjige čuti pomen mitov, ki mu pomagajo uzirati zvezdno nebo na Zemlji. Morda so prav prve zgodbe, ki jih je slišal v teh krajih, pritegnile njegovo tenkočutno pozornost v čutenje in zaznavanje prostora. Raziskovalci po vsem svetu odkrivajo veličastno zgodovino, ki presega ozko naracijo trenutno dogovorjenih okvirjev uradnih interpretacij. Pravijo, da lahko starodavna megalitska področja razumemo zgolj, če jih sočasno pogledamo skozi fizične, energetske in duhovne ravni sveta. Vse ravni spoznavnosti moramo preplesti v interdisciplinarno raziskovanje in jih zaokrožiti v celostno zaznavanje, razumevanje in umevanje.

Naši davni predniki so bili mnogo bolj vpeti in neločljivo povezani v celostnost Zemlje in vesolja. Mnogo senzibilnejši za naravne oblike zemeljskega površja (hribovite grebene, posebne oblike vrhov, gibanje rečnih dolin, sotočja) ter kvalitete energijskih točk in tokov je davni človek “prenašal” zvezdne konstelacije na zemeljsko površje ter naravne megalite dopolnjeval z lastnimi gradišči. Kakor zgoraj tako spodaj. In kakor znotraj tako zunaj. Človek je (so)ustvarjal svojo stvarnost v harmonično realnost bivanja. Skozi zgodovino so na ista geografska področja prihajala nova in nova ljudstva in gradila na mestih predhodnikov.

Starejša svetišča so zamenjali s postavitvami hramov novih verovanj. Nekatere materiale so ‘reciklirali’ v nove objekte. Mnoga gradišča so opustili in v času so jih prekrili vegetacija, zemlja, pesek in prostemu očesu so postala skorajda nezaznavna. A odpira se čas, da (spet) vidimo.

Z novimi odkritji vse bolj spoznavamo omejitve t. i. uradnih interpretacij zgodovine. Zgodovina je pravzaprav zgodba¹, interpretacija vidnega in nevidnega, odkritega in neodkritega, znanega in neznanega. Dlje ko se pomaknemo po zgodovinski časovnici v preteklost, manj vidnih reliktov imamo na razpolago. Raziskovalci povsod po svetu odkrivajo prej nam nepoznana starodavna gradišča in megalitske postavitve, ki jih je zob časa obrabil, prekril s peskom, z bujno vegetacijo, vodo ter skril pred pogledom. Večina je prostemu očesu pravzaprav “nevidna”. A danes nam moderne tehnologije skeniranja omogočajo “videti”, česar prejšnji rodovi niso mogli. Letalski in satelitski posnetki nam omogočajo videti svet s ptičje perspektive; tehnologija LIDAR omogoča prepoznavo megalitov, naselij in gradišč, ki jih je prekril gozd; tehnologije RADAR-ja nam omogočajo prodreti pod zemeljsko površino, kjer odkrivamo starodavne rove, dvorane in artefakte; strokovnjaki na teh področjih merijo elektromagnetne in druge energetske pojave; iščejo organske ostaline za radiokarbonsko datiranje; nova smer astroarheologije datira postavitve arheoloških najdišč glede na gibanje planetov, ozvezdij, galaksij v dolgih časovnih obdobjih …

Danes nam je težko dojeti, kako je bil v svojem zaznavanju prostora davni človek tako natančen, a mnogi raziskovalci po svetu odkrivajo presenetljivo ‘odsevnost’ zvezdnih konstelacij na zemeljsko površino. Ozvezdje Orion, in še posebno njegov osrednji del, Orionov pas, ki mu avtor posveča posebno pozornost, je ena najprepoznavnejših postavitev na Zemlji. Raziskovalci po svetu odkrivajo zemeljsko postavitev Orionovega pasu npr. v treh piramidah v Gizi v Egiptu, v dveh piramidah in templju v Teotihuacanu v Mehiki, v treh piramidah v Xi’anu na Kitajskem; v ameriškem Utahu so odkrili postavitev kamnitih vasi starih Hopijev, ki tvorijo celotno konstelacijo ozvezdja Orion. Zakaj ima Orion (po svetu ima različna imena, mi smo nasledili njegovo grško poimenovanje) tako pomembno mesto v svetovnih kulturah? Mnoge prav v pas treh zvezd umeščajo svetost, ki jo zaznava tudi avtor te knjige.

Karel Gržan s svojim pronicljivim pionirskim raziskovanjem zemeljsko postavitev Oriona najde tudi na slovenskih tleh, na lokaciji med Savinjo in Sotlo, severno od Save, kar je področje njegovega raziskovanja v pričujoči knjigi. Avtor svetost Orionovega pasu – Trojstvo (in najde kar tri Orionove postavitve na treh ravneh!) – poveže s svetim gralom in Parsifalom, ki naj bi po tezi nekaterih izviral prav iz našega, slovenskega prostora, iz okolice Boča. Ne ustavlja pa se pri prepoznavanju le enega ozvezdja, Oriona, pač pa nas osupne s predstavitvijo kar šestdesetih ozvezdij, ki jih poveže z zemeljskimi naravnimi in postavljenimi gradišči na tem področju. Posebno pozornost posveti ozvezdjem zodiaka in preseže konvencionalno število 12 z opuščenim, 13-im ozvezdjem. Praštevilo 13 ima poseben pomen in moč harmonije, kot pravijo posvečeni, ki povezuje 1 + 12 v celovitost. Morda nam bo avtor svoj pogled o tem predstavil v naslednji knjigi, ki jo najavlja, in tako zaokrožil svojo trilogijo. Za naše kraje je zanimiva tudi njegova najdba ozvezdja Ladje Argo v krajini. Mitološka zgodba Jazona in njegovih Argonavtov, ki se vračajo z zlatim runom iz Kolhide (današnja Gruzija) ob Črnem morju nazaj domov v Grčijo preko Donave, Save, Ljubljanice in Jadranskega morja, tudi naš slovenski prostor vpne v to veliko popotovanje. Karel Gržan nas drami, da se (Slovenci) prebudimo in (spet) spoznamo svoji veličino in suverenost. Spoštljivost in spoštovanje mogočnih korenin, ki presegajo čas in prostor, nas odpirata v samozavestno in stojno držo.

Kar šestdeset ozvezdij najde avtor v “mitski krajini” med Savinjo in Sotlo, severno od Save. Kako je to mogoče, se sprašujemo. Je to področje res tako posebno? Semir Osmanagić pravi, da je to odkritje svetovnega pomena. Bo pritegnilo nove raziskovalce, tako kot dolina piramid v Visokem, in vzpodbudilo druge, da z različnimi znanstvenimi metodami in tehnologijami analizirajo avtorjeve teze? Avtor se verjetno prav iz tega razloga odloči, da nam v tej (predhodni) knjigi ponudi v razmislek in izziv predvsem zemljevide, na katerih prikaže svojo tezo. Obširnejši opis in utemeljevanje pa nam bo predstavil v naslednji knjigi, nam pravi. Morda nam pušča prostor, da se pripravimo prestopiti meje lastnih miselnih okvirjev in omejitev. Ker sam nadvse ceni osebno spoznavno resničnost (in ne doktrinarnih in vsiljevanih resnic), nam ponuja tezo, temelječo na njegovih dolgoletnih raziskovanjih in uvidih.

Ta knjiga s svojim bogastvom zemljevidov nosi v sebi drzno tezo. V naše lastno miselno in zaznavno odpiranje nam ponuja predvsem vizualno sliko prikaza lokacij ozvezdij na zemeljski ravni. Odpira nas dopuščanju možnosti slutnje starodavne “civilizacije, ki je z megalitskimi strukturami po vzoru neba zaznamovala prostor med Savinjo in Sotlo, severno od Save”. Vsekakor vabi v raziskovanje. Raziskovanje iz različnih zornih kotov in vključujoč metode in tehnologije, ki so na voljo današnjemu človeku.

Vesna Žvegla,

urednica

____

¹ Zgodovina je zgodbovina, je zgodba, interpretacija preteklosti skozi oči in filtre tistih, ki jo pripovedujejo. Tako tudi v drugih jezikih: angleško history, torej story, nemško die Geschichte, špansko la historia, hrvaško povijest, francosko l’histoire itd.