Vesna Žvegla
DOVOLI SI, DA SIJEŠ
Odstrani omejujoče programe, razširi svoje zavedanje in osvobodi svoje potenciale
Avtorica: Vesna Žvegla
Uvodni besedi: Karel Gržan in Andrej Detela
Založba: IN.svet
Leto izida: 2023
Vezava: trda vezava
Format: 165 x 235
Strani: 272
Jezik: slovenski
Cena: 35,00 €
Prebujanje človeka se dogaja po posamezniku. Svet, kot ga doživljamo, je družbeno konstruirana realnost. Programi in vzorci, ki jih prevzemamo iz svojega okolja – družina, šola, mediji, religije, najrazličnejše institucije, znanost –, ustvarjajo matrico, znotraj katere dojemamo svoj svet. A ko trčimo ob meje teh konstruktov, je pred nami odločitev: a) bomo ostali znotraj kokona cone udobja znanega, ali b) se bomo podali v raziskovanje in učenje novega.
Knjiga je pot osebnega prebujanja iz ozko opredeljenih meja in konstruktov sveta. V njej odstiram pot moje lastne transformacije in doživljanja razsežnosti sveta onkraj ozke fizične realnosti. Od spoznanj znanosti do povsem osebnih izkustev: od kontemplacij do sanj, od uvidov v meditacijah do izkustev spremenjenih stanj zavesti globoko v amazonskem deževnem gozdu. Vsa spoznanja, uvidi in doživljanja so avtentični.
Raziskovanje sebe in sveta ni linearna pot. To ni pot odkrivanja vzroka in posledice. To ni kronološko popisovanje dogodkov. Raziskovanje je spoznavanje. In spoznavanje je drzno in čarobno popotovanje, ki te vodi na vse smeri: na sever in jug, na vzhod in zahod, gor in dol in seveda v sebe.
Naročite svoj izvod
Izpolnite obrazec za naročilo.
MNENJA BRALCEV
“Tvoja knjiga Dovoli si, da siješ odgovarja na mnogo mojih vprašanj in iskanj. Napisana na jezikovno in vsebinsko bogat, harmoničen, radosten, srčen način. In vizionarski že v realno kratkem času, tukaj in sedaj.
Veliko mi pomenijo dodatne znanstvene utemeljitve in povezava na znanstvene izsledke. Zelo pomagajo mislim povezati materialno paradigmo zadnjih 300 let v nadgradnjo z duhovno paradigmo.
Hvala za pogum, da si napisala svojo pot, čeprav samo vrh ledene gore, kot praviš. Za mene je že napisano gora in je potrebno za to veliko poguma in Ljubezni.”
“Knjigo Dovoli si, da siješ sem že prebrala, “poklicala me je v knjižnici”, sedaj jo bere mož. Vašo knjigo pa bom poslala hčerki, ker mislim, da ji bo marsikaj pojasnila in postavila v kontekst, kar se ji sedaj dogaja.
To knjigo je dobro imeti doma, ker jo je potrebno večkrat prebrati. Zelo jasno in preprosto pojasnjujete, kar nekako vem, občutim.
Prav vesela sem, da ste jo napisali.”
“Draga Vesna,
Prebrala sem tvojo knjigo [Dovoli si, da siješ] in sem navdušena, med branjem so mi tekle solze sreče in ganjenosti ob spoznanju, da nas je več takih, ki podobno vibriramo.”
“Fasciniral me je opis tvojih doživetij, srečanja iz drugih dimenzij, predvsem pa zapisi o slovenščini, o starodavnem jeziku, na katerega sem zdaj dobil drugačen pogled in kar neko drugačno spoštovanje. Res fascinantno. Presenečen (prijetno) sem pa tudi nad pisanjem o današnji situaciji v svetu. Pa ne zato, da je ne bi poznal, predvsem sem prevzet nad tvojim pogumom, da si javno tako neposredno pisala o tem.
Tudi, ko misliš, da stvari poznaš, ti knjiga odpira nova in nova vprašanja, odstira tančice miselnosti in zablodelih programov, te še dodatno opogumi v razmišljanju in te prebuja, in enkratno branje kar naenkrat ne postane več enkratno, treba jo bo prebrati še nekajkrat.
Hvala Ti za knjigo! Odlična je in edinstvena.”
(celoten zapis v recenziji h knjigi Dovoli si, da siješ)
“Spoštovana Vesna!
V knjižnici me je poklicala vaša knjiga in prebrala sem jo – sploh ne vem, kako naj opišem, mogoče najbolje kot en skupek uvidov, aha momentov, potrditev, klicajev, hvaležnosti, občutkov miline in ljubezni, miru, zavedanja sebe kot delec mozaika, ki ga ustvarja stvarnik, kot smerokaz za nadaljevanje poti sredi temnega gozda zmede, možnosti, vprašanj, dvomov, strahov, nezaupanja in odlašanja.
Res vam hvala. Mislim, da ljudje rabijo slišati to, kar govorite.
Zelo sem hvaležna vam, da ste napisali knjigo, in sebi, da sem si jo dovolila prebrati.”
“Draga Vesna, ravno sedaj sem zaključila z branjem tvoje čudovite knjige Dovoli si, da siješ. Najprej sem imela občutek, da mi bo pretežka za na dopustu (zdaj se razvajam), potem jo pa kar nisem mogla odložiti. Hvala ti za vse nauke in modrosti, ter vzpodbudo. Zares čudovita knjiga. Zelo lahko berljiva vsebina, razumljiva, vzpodbudna in sijoča.
“Vesna, hvala za napotila v pot mističnosti in hvala ti za optimizem, ki je zajet v tej knjigi; hvala, ker nas prebujaš, hvala k tvojemu povabilu: Dovoli si, da siješ. Verjamem, da se bomo/bodo nanj mnogi odzvali.”
“Vesna Žvegla je s svojo knjigo Dovoli si, da siješ nadvse odločno stopila v prostor slovenske duhovne literature. Ko listamo po njej, skupaj z naslovom takoj zasije tudi celotna knjiga, ki jo držimo v roki. Saj je nekaj povsem novega, neverjetno svežega, navdihujočega.”
“Knjiga Dovoli si, da siješ je vabilo vsem ljudem odprtega Srca, Uma in Duha … Vabi nas, da ozaveščamo stare programe, omejitve in matrice vseh vrst, da zasijemo v svobodi, ljubezni, povezanosti in postajamo ljudje s svetlobo v očeh.”
Dovoli si, da siješ
“Opustitev določenih prepričanj ali idej je lahko strašljiva, a ko naredite preskok, boste odkrili dele sebe, za katere niste vedeli, da obstajajo. Spoznavanje in spreminjanje sebe ni lahka naloga, vendar vam bo pokazalo vaše najboljše strani.”
Knjiga DOVOLI SI, DA SIJEŠ presega stare vzorce in predvsem OSVOBAJA!
Raven zavesti človeštva se dviga s pospešeno hitrostjo. Ljudje, vsak na svojem področju, presegajo stare omejitve, programe, vzorce in prepričanja.
Knjiga je pot osebnega prebujanja iz ozko opredeljenih meja in konstruktov sveta. V njej odstiram pot moje lastne transformacije in doživljanja razsežnosti sveta onkraj ozke fizične realnosti. Od spoznanj znanosti do povsem osebnih izkustev: od kontemplacij do sanj, od uvidov v meditacijah do izkustev spremenjenih stanj zavesti globoko v amazonskem deževnem gozdu. Vsa spoznanja, uvidi in doživljanja so avtentični.
To knjigo sem se odločila podeliti z vami, ki ste tudi sami že stopili na to pot in vam z njo samo pokažem delček mojih razmišljanj, odstiranj in potovanj – v sebe in v svet(ove).
Človeštvo se prebuja – postopno, a vendar izjemno hitro. Če si sposodim slikovito primero od Christine von Dreien, smo kot hiše s številnimi sobami in počasi prižigamo luči v posameznih sobah. Ko osvetlimo in počistimo določeno sobo, še nismo razsvetljeni in še nismo prebujeni. Čaka nas naslednja soba. In naslednja. Dela imamo veliko. To je raven posameznika. Na kolektivni ravni pa je slika svetlejša. Vsakdo med nami razsvetljuje različne sobe, a ko delamo na sebi, hkrati delamo na kolektivni ravni. Kot človeštvo tako čistimo in razsvetljujemo res veliko sob. Naš Tempelj Človeštva postaja vse bolj poln luči.
Svet, ki je bil dolgo, dolgo časa potopljen v matrice tème, se potaplja v razkroj. Razpada in razblinja se pred našimi očmi. In novi svet je že tu. Svet obilja, svet spoštovanja, svet povezanosti. Tu je, ker ga ustvarjamo, ker ga gradimo, ker ga začenjamo živeti. Ustvarjamo ga tako, da mu dajemo svojo polno pozornost. Uglašujemo se na njegovo visoko vibracijo. Ustvarjamo ga ljudje s svetlobo v očeh, ljudje, ki si dovolimo sijati.
Raziskovanje sebe in sveta ni linearna pot. To ni pot odkrivanja vzroka in posledice. To ni kronološko popisovanje dogodkov. Raziskovanje je spoznavanje. In spoznavanje je drzno in čarobno popotovanje, ki te vodi na vse smeri: na sever in jug, na vzhod in zahod, gor in dol in seveda v sebe.
Tako je pisana tudi ta knjiga. Po njej lahko potuješ, kakor želiš. Lahko jo bereš od začetka do konca, ali pa naključno vstopaš v poglavja, ki te pokličejo. Samo uživaj.
Intervju na Radiu Sraka:
Intervju z Vesno Žvegla o njeni avtorski knjigi Dovoli si, da siješ je vodila Marjanca Trščinar Antić, 16. april 2024
TV Vaš kanal v oddaji Iz sveta kulture, 26. 4. 2024
Prispevek o predstavitvi knjige Dovoli si, da siješ v Dolenjskih Toplicah, 16. april 2024
RECENZIJE knjige Dovoli si, da siješ
KAREL GRŽAN: “To je knjiga navDiha.”
Zapis te knjige sem doživel kot knjigo navDiha, ki me vabi, da razvijam in krepim v sebi krila duha, da se dvignem iz pritlehnosti in zaživim v tistih razsežnostih, ki so po meri duha in srca. Bom to orisal z zgodbo o mladem orlu. Vesna, hvala, ker nas prebujaš.
Zapis te knjige sem doživel kot knjigo navDiha, ki me vabi, da razvijam in krepim v sebi krila duha, da se dvignem iz pritlehnosti in zaživim v tistih razsežnostih, ki so po meri duha in srca.
Bom to orisal z zgodbo o mladem orlu.
Alpinist se je vzpenjal iz pritlehnosti. Vztrajal je kljub naporu, kljub temu da mu je bila smer proti vrhu nova – novost. Predal se je hotenju, ki ga je pritegovalo in bodrilo v njem samem. S pogledom proti nebu je iskal v skali varne oprijeme. Korak za korakom ga je dvigal k želenemu cilju.
Tik pod vrhom je naletel na gnezdo. Bilo je orlovsko. Prazno. Le dve jajci sta samevali v njem. Orlica in orel sta očitno odjadrala, da si razgibata krila in se naužijeta veličastnih prostranstev, ki jih nudi nebo.
Kdo ve, zakaj je alpinist vzel eno izmed jajc. Morda je v zgodbi še neizvaljenega orla zaznal lastno zgodbo … Opravil je še tistih nekaj metrov vzpona ter se hitro spustil v dolino, da je na svoji domačiji še toplo jajce podtaknil koklji, ki je valila piščeta.
In sedaj se začenja zgodba mladega orla – mene in tebe.
Izvalili so se piščančki in izvalil se je tudi mladi orlič.
Pogledal je okoli sebe in videl vse rumeno in puhasto. Bil je prepričan, da so to njegovi bratci, sestrice in da je tudi sam takšen.
Piščančki so hiteli k posodi, v kateri je bilo nekaj rumeno drobnega. V kljunčke so zajemali nastavljeno hrano in jo slastno poplakovali s pristavljeno vodo. Tudi orlič je zajel poln kljun šrota. A je bil zanj vse prej kot slasten. Zmleta koruza, to pač ni hrana za orla. A ko je zrl v ostale … Takrat se je v njem prvič prebudila misel, da je z njim nekaj narobe.
Nekoliko bolje je bilo, ko jih je koklja peljala na gnojišče ob hlevu. Mastili so se s slastnimi črvi, čeprav ti še vedno niso bili to, kar bi orliču ustrezalo, kar bi bilo skladno z njim samim.
A se je trudil, da ne bi izstopal, da bi bil čim bolj ‘kura po normah’, kar se od spodobnih kur pač pričakuje.
Rastel je ob črvih, tu pa tam je naletel na kakšno kobilico, šrota pa se je – če se je le dalo – izogibal, čeprav ga je ostala perjad zato gledala čudno.
Nekega dne, ko se je po dvorišču sprehajal s starim petelinom, se je zazrl v nebo in na njem … Tam je v sijočih prostranstvih jadral njegov oče. V orliču se je vzbudilo silno hrepenenje in je vzdihnil: »O, kako rad bi bil tudi jaz takšna ptica.«
Pa ga je petelin modro opomnil: »Ne bodi čuden! Kura si in kura boš ostal!«
Zgodba ponuja dva zaključka.
Prvi zaključek: Verjel je petelinu in ostanek življenja preživel kot kura. Njegovo življenje se je končalo v kurji … – oprostite, njegova zgodba se je končala v lovski juhi.
Drugi zaključek: Orlič je verjel vzgibom, ki so ga bodrili tam globoko v njem samem, v njegovem osebno resničnem. Sledil jim je. Čeprav so mu zazrti v tla govorili, da je čuden, je postal orlovsko čudovit in tam na nebu celo čudežen, ko je sledil navDihu. Razprostrl je krila in se dvignil visoko v nebo.
Verjamem, da ste izbrali drugi zaključek. Morda ste ob mislih in napotilih iz knjige Vesne Žvegla, kot jaz, tudi vi pomislili: »To je to, kar smo potrebovali.« Potem, ko smo preizkusili vse pritlehno (ne le v negativnem, tudi v pozitivnem pomenu – prizemljenost je silno pomembna), je v nas še vedno neko hotenje, hotenje, ki nas priteguje v Nebo. Imamo krila. V sebi imamo krila duha in zato je tam globoko v nas hotenje, da se uresničimo tudi v prostranstvih Duha. In ko se uresničujemo mi, se po (ne)vidnih vzgibih postopoma uresničuje človeštvo. V tem je temeljno poslanstvo v času in prostoru, ki nam je dano kot priložnost rasti in preraščanja. Vedno bolj je očitno, tako za nas osebno kot za človeštvo, spoznanje teologa Karla Rahnerja, ki je za tretje tisočletje dejal, da »bo mistično ali pa ga sploh ne bo«.
Vesna, hvala za napotila v pot mističnosti in hvala ti za optimizem, ki je zajet v tej knjigi, ko si zapisala: »Prebujamo se iz teme pridnosti in poniž(a)nosti, ujetosti in potlačenosti. Budimo se v svet, ki ga že slutimo, ki ga že vidimo. Vidimo, ker gledamo s srcem.« In potem zapišeš: »Prebujenje se dogaja po posamezniku. /…/ In hkrati se prebuja človeštvo na kolektivni ravni. Kako si želim, da čim hitreje pridemo do kritične mase, da se dvignemo na višjo raven kolektivne zavesti.«
Vesna, hvala, ker nas prebujaš, hvala k tvojemu povabilu: Dovoli si, da siješ, človek s svetlobo v očeh. Verjamem, da se bomo/bodo nanj mnogi odzvali.
ANDREJ DETELA: “Nekaj povsem novega, neverjetno svežega, navdihujočega.”
Knjiga je nekaj posebnega, ker prikazuje, kako zdrava duhovna osvoboditev in radost življenja izhajata iz mnoštva povsem konkretnih življenjskih izkušenj, etičnih odločitev. Ko listamo po njej, skupaj z naslovom takoj zasije tudi celotna knjiga, ki jo držimo v roki.
Vesna Žvegla je s svojo knjigo Dovoli si, da siješ nadvse odločno stopila v prostor slovenske duhovne literature. Ko listamo po njej, skupaj z naslovom takoj zasije tudi celotna knjiga, ki jo držimo v roki. Saj je nekaj povsem novega, neverjetno svežega, navdihujočega.
Doslej so Vesno poznali predvsem v poslovnem svetu, in sicer kot občutljivo in široko razgledano svetovalko pri strateških odločitvah. Vstopila je v tisti podjetniški svet, kjer vse prepogosto prevladujejo vzorci trde moči in nereflektirane tekmovalnosti. A glej, v ta svet je vnesla neobremenjeno odprtost, ki temelji na etiki v najširšem smislu, na odgovorni skrbi za skupno dobro, na modrosti, dozoreli skozi skorajda neverjeten nabor življenjskih izkušenj. Žal je mnogi iz poslovnega sveta niso jemali dovolj resno, ker niso razumeli globljega ozadja Vesninih nasvetov, predlogov.
Mirno lahko rečemo, da pričujoča knjiga prihaja med nas natanko ob pravem času. Stari svet se podira pred našimi očmi. Vsak dan poslušamo o problemih, ki smo si jih nakopali v zadnjih stoletjih, poslušamo novice o slepi ulici, ki smo vanjo zašli – a vse bolj se zavedamo, da so te slabe novice, ki sejejo strah, del istega osnovnega problema. Informacijska zmeda je torej popolna. Ali ni že Einstein rekel, da problemov ne moremo rešiti z enakimi vzorci razmišljanja kot so bili vzorci, ki so ustvarili te probleme?
V teh prelomnih letih, ko se ves znani svet izvija iz spon, v katere nas je vklenila zloraba moči v neštetih manifestiranih oblikah, torej potrebujemo popolnoma svež pristop. In natanko to nam ponuja Vesna v tej knjigi. Knjiga je nekaj posebnega, ker prikazuje, kako zdrava duhovna osvoboditev in radost življenja izhajata iz mnoštva povsem konkretnih življenjskih izkušenj, etičnih odločitev. Prava duhovna svoboda ne lebdi v brezzračnem prostoru duhá, ni odtrgana od preizkušenj v našem materialnem svetu. Hkrati pa – in to je bistveno – se ta svoboda ravno zato odpira še toliko dalj v dimenzije kozmičnega življenja, v dimenzije duhá v najčistejšem pomenu besede.
Danes je veliko knjig, ki učijo tako imenovano »trivialno duhovnost«: menda ti nič ni treba delati, samo odpri se pozitivnemu razmišljanju, kajti Vesolje te ljubi in bo kar sámo poskrbelo zate. Ne, treba je tudi delati, delovati z zavestno pozornostjo, moramo dozorevati skozi preizkušnje med ljudmi in vsemi živimi bitji, kajti le tako iz sebe ustvarimo etičnega človeka (o njem je pisal Srečko Kosovel). Namreč, brez etične drže se sodobna duhovnost izrodi v čisto iluzijo. Dejstvo, da smo se utelesili v tem materialnem svetu, na tej čudežni Zemlji, ima globok in presežen smisel.
Na osnovi takšne zrele etične drže nam Vesna odpira vrata in okna v dimenzije neizmerne duhovne svobode, v svet spoznavne moči in izpolnjujoče svetlobe, ki jo izžarevajo Bitja. Knjiga nam v vsakem poglavju na novo utemeljuje odgovorno notranjo držo, ki omogoča kvantno zrenje realnosti, s tem pa postavlja ves svet v popolnoma novo perspektivo. Seveda ne moremo preslišati odmeva sedanjih temačnih, kritičnih časov, vendar knjiga nam v tej entropični kakofoniji sodobnega sveta daje moč in vzpodbudo: nam vsem je vrojena duhovna moč, da se zavemo prave, izvorne človeške narave in zasijemo v dejavni ljubezni.
Knjiga je tako polna optimizma in vabila k vstajenju, da bo kdo porekel: Ne moremo vsi hoditi po tako smelih poteh, saj nimamo vsi take sreče, da bi bili obdarjeni z jasnim uvidom in izjemnimi duhovnimi močmi. A take primerjave so nesmiselne, izgubijo pomen. Namreč, pripoved v knjigi je popolnoma odprta, tako da lahko vsakdo vstopa vanjo brez kančka strahu. Ponujeni so nam darovi kvantnega zrenja: tu so, da navdihnejo vsako iščočo dušo.
KSENJA LORBER: “Knjiga ponuja nekaj zahtevnih novih prepričanj.”
Knjiga govori o spremembah, saj je bistvo življenja rast “za vedno”. Stvari so začasne, prav tako ljudje in njihova čustva, toda tisto, kar ni začasno, je delo, ki ga vlagamo v razvoj sebe. Ta knjiga vam bo v branje ponudila nekaj zahtevnih novih prepričanj.
Knjiga govori o spremembah, saj je bistvo življenja rast »za vedno«. To je lahko na začetku težavna stvar, a če jo sprejmete in dolgoročno vztrajate pri procesu, bo prinesla velike nagrade. Spreminjanje sebe je proces, ki se nikoli ne konča.
Zakaj bi jo morali brati?
Naše življenje običajno vodi niz prepričanj, ki nas včasih lahko omejujejo in oddaljujejo od našega pravega (po)klica. Ta knjiga je zbirka (osebnih) zapisov, katera vam bo pomagala spoznati, da so preproste in resnične ideje morda najpomembnejše, da živite življenje v največji možni meri. Stvari so začasne, prav tako ljudje in njihova čustva, toda tisto, kar ni začasno, je delo, ki ga vlagamo v razvoj sebe. Ta knjiga vam bo v branje ponudila nekaj zahtevnih novih prepričanj.
Prav tako je opustitev določenih prepričanj ali idej lahko strašljiva, a ko naredite preskok, boste odkrili dele sebe, za katere niste vedeli, da obstajajo. Spoznavanje in spreminjanje sebe ni lahka naloga, vendar vam bo pokazalo vaše najboljše strani.
MATEJ AHAČEVČIČ: “Prevzet sem nad tvojim pogumom, da si javno tako neposredno pisala o tem.”
Fasciniral me je tudi opis tvojih doživetij, srečanja iz drugih dimenzij, predvsem pa zapisi o slovenščini, o starodavnem jeziku, na katerega sem zdaj dobil drugačen pogled in kar neko drugačno spoštovanje.
Končno sem knjigo prebral, pa jo bom na kratko pokomentiral:
- Vidi se, da je knjigo napisala izobražena, inteligentna oseba, ki uporablja visoko, zanimivo slovenščino (tako širokega spektra besed, njihovih pomenov in razlag do sedaj namreč še nisem zasledil), kar se mi zdi v našem prostoru prava redkost. V knjigi se najde tudi precej strokovnih izrazov, ki verjetno niso čisto vsakemu bralcu povsem domači in je treba malo razmislit, kaj pomenijo. Napak v knjigi skorajda ni (če se prav spomnim, sem zasledil dve, pa še to morda bolj tiskarski škrat), kar je tudi prava redkost v današnjem času. Skratka glede besedila in slovnice lahko rečem, da je bilo branje pravi užitek.
- Sama vsebina pa je tudi zelo zanimiva. Moram reči, da sem precej tematike zasledil tudi v nekaterih drugih knjigah, čeprav so se mi zdaj odprla dodatna vprašanja, saj je bila na nekaterih delih morda ista tematika, kot v drugih knjigah, predstavljena iz druge perspektive. Fasciniral me je tudi opis tvojih doživetij, srečanja iz drugih dimenzij, predvsem pa zapisi o slovenščini, o starodavnem jeziku, na katerega sem zdaj dobil drugačen pogled in kar neko drugačno spoštovanje. Res fascinantno. Presenečen (prijetno) sem pa tudi nad pisanjem o današnji situaciji v svetu. Pa ne zato, da je ne bi poznal, ker se po malem tudi ukvarjam s tem (oziroma sem se več v preteklosti in sem marsikaj dojel, sem pa tukaj dobil še dodatno potrditev, da prav razmišljam), predvsem sem prevzet nad tvojim pogumom, da si javno tako neposredno pisala o tem. Čeprav mi je tudi to jasno, da bi lahko bila le eden od žvižgačev, ki pač nekaj čivkajo (kot bi to z velikim veseljem prikazale avtoritete), vendar ko opazujem svet okoli sebe, se ljudje res počasi prebujajo in taki zapisi ljudi opogumljajo, da tudi sami začnejo misliti s svojo glavo in ne le po programih, ki so nam vsiljeni. Čeprav počasi, vendar se! In močno upam, da slej ko prej pride do kritične mase, ki bo spremenila ta svet na svetlo plat.
- Skratka, moj splošen vtis o knjigi je je tak, da se mi sploh ne zdi lahko poletno branje (kot pravijo nekateri komentarji), ampak te na momente zapelje v globoko razmišljanje. Tudi, ko misliš, da stvari poznaš, ti odpira nova in nova vprašanja, odstira tančice miselnosti in zablodelih programov, te še dodatno opogumi v razmišljanju in te prebuja, in enkratno branje kar naenkrat ne postane več enkratno, treba jo bo prebrati še nekajkrat. Tokrat ne več od začetka do konca, pač pa po delih, po odlomkih, po segmentih … da sploh lahko človek dojame sporočilo detajlov, saj jih je toliko, da je težko govorit o samo enem sporočilu knjige.
Skratka, hvala Ti za knjigo! Odlična je in edinstvena.
MARTA SODJA: “Vizionarski že v realno kratkem času, tukaj in sedaj. “
Hvala za pogum, da si napisala svojo pot, čeprav samo vrh ledene gore, kot praviš. Za mene je že napisano gora in je potrebno za to veliko poguma in Ljubezni.
Draga Vesna,
hvala za tvojo knjigo: Dovoli si, da siješ.
Že nekaj časa vem, da sem bila iskalka presežnega in svetlega že v svojem intenzivnem EGO obdobju: izobrazba Ekonomika mednarodnih odnosov na EF, družina, kariera, materialni standard. Že v tem obdobju sem ves čas iskala izhode – čas zase – v smer več z družino, vrtnarjenja, samosti, branja “ezoterične” literature. Tudi skozi samovoljo v službi, “neprilagojenost” do vrhušk, kasneje lastnikov, … in z vmesnimi postanki na Zavodu za zaposlovanje.
V množici prebranih knjig sem začutila osebni premik, ko sem prebrala naslednje knjige, v tem zaporedju:
- Megre: Anastazija. Vse knjige sem požrla v enem kosu.
- Vrnitev bele golobice. Od Nikola Tesla.
- Rudolf Steiner: Kako do spoznanj višjih svetov.
- Andrej Detela: Sintropija.
- in sedaj tvoja: Dovoli si, da siješ. Kot bi sem in tja brala svojo pot, vendar še ne tako daleč v svetlobo. In svoja razmišljanja.
Vem, da svetlo obstaja in vem, da je mogoče. Toda kako?
Tvoja knjiga odgovarja na mnogo mojih vprašanj in iskanj. Dragoceno podajanje tvoje osebne doživljajske resničnosti (kot bi rekel Karel Gržan), ki po tej poti presežnega že hodiš.
Napisana na jezikovno in vsebinsko bogat, harmoničen, radosten, srčen način. In vizionarski že v realno kratkem času, tukaj in sedaj.
Veliko mi pomenijo dodatne znanstvene utemeljitve in povezava na znanstvene izsledke. Zelo pomagajo mislim povezati materialno paradigmo zadnjih 300 let v nadgradnjo z duhovno paradigmo. Ja, potrebno je predelati tudi z glavo oziroma glavo povezati s srcem. Kot bi rekel Karel Gržan: “Zgornji štuk imamo zato, da ga uporabljamo.”
Hvala za pogum, da si napisala svojo pot, čeprav samo vrh ledene gore, kot praviš. Za mene je že napisano gora in je potrebno za to veliko poguma in Ljubezni. Hvala, da si stopila na sceno.
Op: Tvoja knjiga je od 14. 4. 2024 čakala doma. V začetku junija sem jo vzela na svoj omiljeni odklop, 2 tedna, na Hvaru. Prebrala sem jo v času med plavanjem, sončenjem, poslušanjem morja, ptic in škržatov.
Prelistajte knjigo
Knjiga Dovoli si, da siješ v branje, razmislek in spoznavanje odpira mnogo različnih vrat. Popelje nas tako skozi tista, povsem prizemljena, kot ona presežna; skozi vrata razuma, skozi vrata srca in skozi vrata duha. A vse je povezano, prepleteno in sovisno.
Prelistaj knjigo in poglej, kaj vse ponuja kazalo vsebine.
Tu pa je nekaj naključnih misli, izsekov iz knjige:
Znanje je gradnik modrosti. A za modrost moram poleg možganov vključiti tudi srce. Brez srca ni smisla: srce + misel = smisel. Brez smisla ni modrosti.
Znanje je zame vedno bilo in je izjemnega pomena. Ko študiram, je pomembno, da znanje vedno upoštevam v kontekstu duha časa, Zeitgeista, ko in kjer je to znanje prišlo ‘na svet‘. Znanje oziroma interpretacijo podatkov in informacij, zaokroženih v pomensko celoto, je treba razumeti kontekstualno. Kdo, kdaj, v kakšnih okoliščinah časa in prostora je neko znanje spoznal, razumel in ga prenesel v svet. Vsako znanje je vedno omejeno z duhom časa. Vedno. Tako nikoli ni ne dokončno ne absolutno. Je le nova stopnica v razvoju človeštva. In to pomembna stopnica.
Znanje se prenaša z informacijami in z interpretacijami. Pri tem ni pomembno samo, katere informacije prejmeš, pač pa je izjemnega pomena, a) katere informacije so zamolčane, skrite; b) katere informacije so namerno opredeljene kot nepomembne in nepotrebne; ter c) katere informacije so namerno zasmehovane in banalizirane kot netočne. Z nadzorovano naracijo ter distribucijo informacij in znanja vplivajo na percepcijo ljudi o realnosti sami.
Predstavim tri temeljne poglede, ki nas zapirajo v sisteme prepričanj:
- Materialistični vs. duhovni pogled
- Svet pomanjkanja vs. svet obilja
- Smrt vs. življenje
Vsem trem diametralno ločenim razdvajanjem temeljnih pogledov na svet oziroma sistemov prepričanj je skupen – strah. Naša družba (in tu mislim na pravzaprav vse družbe vseh nam znanih prostorov in časov) temelji na strahu. Izbrali smo strah kot orodje in orožje za manipulacijo človeka – sebe in drugih. Zato so to družbe, ki jih je strah naše materialne minljivosti; družbe, ki jih strah žene v večni boj, vojne, izrabljanje, uničevanje, osvajanje in prisvajanje. To so družbe, ki jih je strah smrti in morda prav zato toliko svojega obredja svetnega in posvetnega, posredno in neposredno, usmerjajo v čaščenje smrti. Zato so to družbe, ki pravijo, da glede teh temeljnih prepričanj nimamo izbire, saj sama prepričanja dvignejo na raven absolutnih zakonov in resnic. A izbiro imamo. Imamo svobodo. Smo bitja svobodne volje. Ko se enkrat tega zavemo. Ko to vidimo. Ko to vémo.
“Skupno število vseh umov v Vesolju je eden. Pravzaprav je zavest singularnost s skupno kvantno fazo v vseh bitjih,” je zapisal Erwin Schrödinger, oče kvantne fizike.
“Tisti dan, ko bo znanost začela raziskovati nefizične fenomene, bo v enem desetletju naredila večji napredek, kot v vseh prejšnjih stoletjih svojega obstoja,” je rekel Nikola Tesla, ki je tudi sam črpal in prenašal znanja z višjih sfer, iz skupnega polja Zavesti.
Kaj vse nam prinašajo znanja in spoznanja znanstvenikov in raziskovalcev s podrošij fizike, nevroznanosti, epigenetike in številnih drugih. Kako neizmerno prostranstvo raziskovanja in spoznavanja se odpira vse naokrog nas. Za vedoželjnega in pogumnega raziskoavalca sveta, človeštva in človeka.
Kako drugačen bi bil naš svet, če ne bi dajali poudarka na predalčkano superspecializacijo in ločenost, pač pa na spoznavanje in razumevanje celote, povezanosti vsega, kar je. Pa vendar …
Ta svet gradimo prav zdaj. Ta svet gradimo – mi. Mi, ki v svojih ‘sobah‘ prižigamo luči. Mi, ki smo se od-ločili potrgati mrežo matric. Mi, ki smo se od-ločili, poiskati in izbrisati stare programe. Mi, ki odlagamo in odmetavamo navezanosti in zato lahko odkrivamo povezanost. Mi, ki spoznavamo, da smo zavest v Zavesti zavesti. Mi, ki spoznavamo, da smo kreatorji.
Na nas je, da se odločimo – želimo biti gospodarji-kreatorji ali uboge žrtve. Ne moremo sedeti na dveh stolih hkrati, ali kot je v nekem drugem kontekstu lepo povedal moj profesor antropologije, dr. Stane Južnič: “Si noseča ali nisi, ne moreš biti oboje.” Konfucij pa je davno zapisal: “Človek, ki lovi dva zajca, ne ujame nobenega.” “Nauči se videti. Spoznaj, da je vse povezano z vsem,” je pripisano Leonardu da Vinciju.
“Ne učite svojih otrok le brati. Učite jih postavljati vprašanja o tem, kar berejo. Učite jih postavljati pod vprašaj prav vse. Vrednost izobraževanja ni v učenju množice dejstev pač pa v treniranju uma, da misli,” je zapisal George Carlin.
Znanje in znanost prihajata po razumu in višjem umu. Védenje je stopnja više, saj védenje prihaja tako iz uma kot z drugih ravni. Modrost je most do razširitve zavesti in razsvetljenja. To se ne zgodi v razumu. Zgodi se, ko se dvigneš nad razum. Ko gledaš iz srca, ko razumeš in umeš skozi ljubezen, ko spoznavaš svojo božansko svetlobo.
Kdo sem? Vprašanje staro kot človeštvo. Tako preprosto in hkrati tako težko. In še vedno neodgovorjeno. Vsa druga vprašanja so pravzaprav le izpeljave iz tega.
Pogledam svoje meje. Veliko jih je, pa če si to priznam ali ne. Zlahka jih najdem, če to hočem, saj je to zid, zgrajen iz strahu. In prav zato se mu ne želim približati. Niti ga ne želim pogledati. A če hočem podreti tak zid, nimam izbire. Moram do njega in se z njim soočiti. Ga pogledati. Ga videti.
Kako drugače bi naša družba delovala in se razvijala, če bi se ljudje soočili s svojimi strahovi in jih razpustili, ker so “prazni, okoli jih pa nič ni”, kot pravi naš pregovor.
Tako sem se začela zavestno podajati v odkrivanje svojih strahov. Ko sem nanje usmerila svojo pozornost, sem jih začela resnično odkrivati. In, ja, seveda sem imela veliko strahov (in jih tudi še imam), preoblečenih v razne preobleke ‘izgovorov‘ in pojasnil. So strahovi pred izgubo službe (čeprav vemo, da ni prava in ni dobra za nas), strah pred izgubo položaja, ugleda, odnosa, zdravja, strah pred ostati sam … Nešteto jih je. Velikih in malih strahov. Strahov, ki nas držijo v coni udobja pasivnega oklepanja statusa quo. A ko strah pogledam in ga presežem, se počutim tako lahkotna, tako polna prekipevajoče energije in notranje moči.
Z vsakim strahom, ki se razpusti, ko ga pogledam, se podre en zid. In zadiham lahko z bolj polnimi pljuči. Razširim se. Moja notranja moč se okrepi. Okrepi se moja notranja svetloba. Okrepi se moja povezanost z Življenjem.
Ne pravim, da tisto, kar vidimo kot strah, ne obstaja. Seveda obstaja, saj je tam naša pozornost. A strah je pravzaprav pošast tème, ki se navleče na tisto, kar s strahom opazujemo. In ko to pogledamo – ne skozi program, ki ga nosimo v sebi, ampak iz svojega srca, to ugledamo v realni luči.
Vse nove informacije, ki so skladne z naučenim, se z lahkoto integrirajo v našo percepcijo realnosti. Ko pa se srečamo z informacijami, ki se s tem ne skladajo, pride do kognitivne disonance.
Predstavljajmo si, da smo kot poln kozarec. Če hočemo doliti nove vsebine, imamo tri možnosti. Prvič, lahko dolivamo in vse se v kaosu razliva ven; rekli bi, da se nam začne mešati, zato je boljše da to stopnjo čim hitreje presežemo. Drugič, nekaj obstoječe vsebine preprosto odstranimo, da naredimo prostor novemu. Se odučimo naučenega. Tretjič, razširimo svoje zavedanje in tako pridobimo nov ‘prostor‘.
Nobena možnost ni lahka. In izkaže se, da vse tri možnosti lahko hodimo sočasno. Ne gre za ali–ali, ampak za in–in. Ko se podamo na pot rasti, se soočamo z vsemi tremi: padamo v zmedo in dezorientacijo, z novimi informacijami zavračamo stare koncepte in jih nadomeščamo z novimi, s širjenjem načinov spoznavanja sveta pa širimo svoje zavedanje in ozaveščenost.
Ozaveščenost je izhodiščna točka vsake spremembe. Dokler živimo na avtopilotu nezavednih programov in nas nosi tok naracij, s katerimi nas vodijo, spimo. Morda je spanje celo premila beseda. Nekateri pravijo, da smo ‘hipnotizirani‘, drugi pravijo, da smo v inducirani komi, tretji pravijo, da smo tako globoko ujeti v tèmo zapora matric. Modreci nam odpirajo pogled. A ljudje so ujeti v matrice in sisteme. Slepo sledijo. Imajo oči, pa ne vidijo. Imajo ušesa, pa ne slišijo. In ne razumejo. Predali so/smo svojo svobodo. In sledimo in delujemo: v imenu boga, v imenu znanosti, za svojega vodjo, za svojo državo, za svojo …; samo opravljamo svojo službo, tako kot nam je bilo naročeno … Kot pravijo: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
Besede, ki vznikajo iz polja misli in uma, vibrirajo in svetijo ne samo v mojih možganih, pač pa hkrati v mojem srcu. Besede, ki v vibraciji povežejo možgane in srce, odzvanjajo in odsevajo resnico. Odzvanjajo (= zvok) in odsevajo (= svetloba). Zvok in svetloba sta valovanje. Valovanje je gibanje (in ni gosta, u-stvar-jena, torej v stvar, v tvar zgoščena realnost).
Ozrem se vase, v svojo notranjost, v svoje srce. In vidim bleščečo Svetlobo. Gledam Prizor. In v ozaveščanju tega se mi misli zlagajo naprej. Ko pustim in spustim svojo notranjo svetlobo, svojo notranjo luč, da zasveti navzven, v hipu izginejo vse sence. Okoli sebe vidim le svetlobo, saj ni ničesar, kar bi se postavljalo kot ovira. Ne more se, saj nič ne zaustavlja luči, če gledam iz Vira – in ta Vir Svetlobe sem Jaz.
Dvig zavesti na novo raven bivanja, na višjo raven zavesti, na višjo frekvenco vsega gre zgolj in samo z usmerjanjem vase, z iskanjem luči v sebi, da jo sprostimo, da zasvetimo, da svetimo in se tako dvignemo v subtilnejšo, bolj finosnovno raven bivanja.
Prešine me vizija. Temen prostor. Prižge se majcena drobna lučka. In v hipu se svetloba razširi po celotnem prostoru. Povsod je. Ni več trda tèma, je mrak. Opazni so vsi objekti v prostoru. Ko se lučka ojača, se v hipu dvigne raven svetlobe v celotnem prostoru. Zasveti še ena drobna lučka. In takoj se dvigne raven svetlobe v celotnem prostoru. Vsaka drobcena lučka takoj učinkuje na dvig svetlobe celotnega prostora. Več kot je lučk, svetleje je v celotnem prostoru. Vsaka pojačana svetilnost posamezne lučke, takoj vpliva na svetlost celotnega prostora.
To je to! Mi smo Luč. Mi smo Svetloba!
Vzemimo si čas, da ozavestimo lastne vrednote. Kaj so moje vrednote? Zapišimo si jih. Kaj mi je zares pomembno? Zapišimo si. Potem pa pojdimo čez vse vloge, ki smo jih prej identificirali. Čez vsako vlogo posebej. Kako živim svoje vrednote v vsaki izmed teh vlog? Kako se moje vrednote izrazijo v mojem vsakdanu?
Dejanske vrednote so tiste, ki jih živimo. Dejanske vrednote so tiste, kar in kakor živimo. Vrednost se ne izraža v denarju. Vrednost se izraža v mnogo pomembnejši valuti – v valuti, ki se ji reče ‘jaz sam‘/‘jaz sama‘. Trošim sebe, trošim svojo energijo v odnosih, v delovanju, v situacijah, ki jim posvečam svojo pozornost, svoj čas, sebe.
A vendarle to običajno niso vrednote našega notranjega bitja, naše duše, našega srca. Zato smo v neravnotežju. Zato smo v psihičnih, čustvenih, mentalnih stiskah. Zato zbolevamo. Odtujeni smo od Sebe, od svojega poslanstva. Živimo življenja drugih in zanemarjamo živeti lastno življenje. Zasledila sem misel, ki odseva to resnico: “Večina ljudi v zahodnem svetu umre pri 20-ih, pokopljejo pa jih pri 90-ih.” Kajti, če dobivam energijo in pozornost vrnjeno, se oplajam. Če je ne, se trošim, dokler se ne iztrošim.
Trikotnik ravnovesja sem preverjala z različnimi ljudmi, med prijatelji in v poslovnem svetu. Vprašam jih, da povedo, koliko svojega budnega časa (torej brez spanja) v povprečju namenijo:
a. samemu sebi,
b. družini in najbližjim prijateljem (ki so neke vrste izbrana družina),
c. službi in udejstvovanju v najrazličnejših družbenih dejavnostih.
Nikoli, prav nikoli noben trikotnik ni pravilen (s koti po 60°), nobeno področje torej ne dobi okoli 33 %. Delež časa, ki ga človek nameni tem področjem, je v popolnem neravnovesju. A zanimivo je, da to ljudi niti ne preseneti niti si ne želijo uvesti sprememb. “Tako pač je. Ko bom …, si bom vzel čas za …” In podobno so tipični odgovori. A hkrati se ta isti človek pritožuje nad utrujenostjo, depresijo, izgorelostjo.
Kako se boš napolnil s svežo energijo, če si ne vzameš časa? Si nočeš vzeti časa!
Pa ljudje to želijo? Večina ne.
Tu smo, da razrešimo in očistimo in dvignemo na višjo raven tudi vse partnerske in družinske odnose. Sploh v tem času intenzivnega čiščenja in dvigovanja celotnega planeta.
Svet se razdvaja. In vsi tisti, ki izbiramo dvig na višjo raven, pač moramo očistiti, odložiti, odvreči, spustiti in odpustiti, skratka transformirati vse te kavlje, verige, bolečinska jedra in tèmo, ki je vezana na družinske in rodovne vezi.
Najprej moraš ozdraviti in zaceliti sebe. Ne moreš biti zdravilec drugim, če si sam globoko potopljen v brezno (pra)starih travm, zavez in oklepov. Moraš ozdraviti sebe. Šele celovit in poln ljubezni, lahko spremeniš in dvigneš tudi širšo družinsko in kolektivno karmo.
Področje družinskih odnosov je za večino ljudi najtežje. Prežeto je s tradicijami vseh vrst. S tradicijami, ki oklepajo in priklepajo. Prav vseh teh verig se moramo osvoboditi.
Nujno je, da vidimo sence in tèmo, da jih lahko očistimo in transformiramo. Dokler ne vidimo, smo ujetniki teh senc. In potem moramo – na kakršen koli način že, sami ali s pomočjo drugih (bližnjih ali strokovnjakov na teh področjih), najti notranjo moč, da začnemo postavljati meje in počasi spuščati, transformirati in zapuščati. Izbrati moramo sebe. Izbrati moramo svoje srce. Izbrati moramo resnično ljubezen. Prenehati moramo biti del njihovih lastnih ran, njihove jeze in frustracij, njihove hipokrizije in manipulacij, prenehati moramo biti njihove baterije (napajajo se prav z našo lastno življenjsko energijo), saj je za njih to samoumevno. Nehati moramo biti njihov predpražnik in njihova greznica, kamor zlivajo ves svoj tèmni čustveni balast, ki ga sami niso sposobni in ga ne želijo predelati in transformirati.
***
Občutenja prisotnosti prednikov – tako družinskih kot kolektivnih prednikov naroda, ni mogoče opisati z besedami. To moraš doživeti. To moraš čutiti in občutiti sam. In potem ni nobenega dvoma več. Veš, da so. Tu ni ne prostora ne časa, ki bi te ločila od njih. Ves čas so tukaj in zdaj, s teboj, te podpirajo in so ti v pomoč – če jih le povabiš. So mogočne korenine, ki te sidrajo in ti dajejo mogočno oporo.
“Spusti navezanosti, da spoznaš povezanost.” Dobila sem jasno sporočilo. Darilo ob vstopu v novo leto. Preblisk, ki me zadane in mi pusti notranje védenje. Razširilo se je po vsem telesu in v trenutku sem razumela. Ja, spusti. Spuščaj navezanosti.
Šele, ko spustiš navezanosti, lahko spoznaš povezanost – povezanost z vsem in vsemi, ki so pomembni zate. Spoznanje je preplavilo moje telo kot mogočen, a hkrati blagodejen val.
Samo na in po. Pa taka razlika. Vez ostaja.
Naša raven obstoja je raven intenzivne dualnosti. Vse, kar tu obstaja, je izraženo v svojih nasprotjih: črno in belo, moško in ženko, ljubezen in strah, življenje in smrt. Enost in ločenost. To je osnovni razkol, ki ga nosimo vsi v sebi. Ločnost. Ker doživljamo ločenost od Vira, ki je Enost, se mrzlično navezujemo na vse, kar v času bivanja doživljamo.
Navezani smo na svoje fizično telo in se z njim istimo. Ker smo prevzeli programe minljivosti in končnosti, se v strahu oklepamo telesa. Z vseh strani nas prepričujejo, kakšno je ‘idealno‘ telo, in ker ideala nihče nima, se ujamemo v zanko nenehnih travm približevanja popolnosti. Tako maličimo sami sebe in drug drugega.
Navezani smo na družinske člane in si jih ‘lastimo‘, z njimi ‘upravljamo‘ po svoji volji; vsak po svojem osnovnem programu: nadvladujemo z avtoritarnostjo ali izsiljujemo s čustvenimi dramami, igramo igro rešitelja ali žrtve, igro zastraševalca, igro izpraševalca, igro ‘ubogi jaz‘. Igramo iznajdljivo in preračunljivo (večinoma seveda podzavestno) igro priklepanja drugih nase in priklepanja sebe na druge. Generacije prednikov so zapustile družinsko polje polno egregorjev vlog.
S temi navezavami ustvarjamo podobo o sebi. Svojo identiteto. In svoj imidž v očeh drugih. Svojo osebnost oziroma persono. Persona v neposrednem prevodu pomeni maska. In slovenska beseda oseba tudi lepo pojasni vsebino. O-seba. Tisto, kar je o oziroma okoli sebe (tistega pravega, notranjega sebe). In tudi tisto, kar navzven kažemo (kot masko) o sebi. Oseba torej nisem jaz. Oseba je le podoba.