Vesna Žvegla
DOVOLI SI, DA SIJEŠ

Zapis te knjige sem doživel kot knjigo navDiha, ki me vabi, da razvijam in krepim v sebi krila duha, da se dvignem iz pritlehnosti in zaživim v tistih razsežnostih, ki so po meri duha in srca.

Bom to orisal z zgodbo o mladem orlu.

Alpinist se je vzpenjal iz pritlehnosti. Vztrajal je kljub naporu, kljub temu da mu je bila smer proti vrhu nova – novost. Predal se je hotenju, ki ga je pritegovalo in bodrilo v njem samem. S pogledom proti nebu je iskal v skali varne oprijeme. Korak za korakom ga je dvigal k želenemu cilju.

Tik pod vrhom je naletel na gnezdo. Bilo je orlovsko. Prazno. Le dve jajci sta samevali v njem. Orlica in orel sta očitno odjadrala, da si razgibata krila in se naužijeta veličastnih prostranstev, ki jih nudi nebo.

Kdo ve, zakaj je alpinist vzel eno izmed jajc. Morda je v zgodbi še neizvaljenega orla zaznal lastno zgodbo … Opravil je še tistih nekaj metrov vzpona ter se hitro spustil v dolino, da je na svoji domačiji še toplo jajce podtaknil koklji, ki je valila piščeta.

In sedaj se začenja zgodba mladega orla – mene in tebe.

Izvalili so se piščančki in izvalil se je tudi mladi orlič.

Pogledal je okoli sebe in videl vse rumeno in puhasto. Bil je prepričan, da so to njegovi bratci, sestrice in da je tudi sam takšen.

Piščančki so hiteli k posodi, v kateri je bilo nekaj rumeno drobnega. V kljunčke so zajemali nastavljeno hrano in jo slastno poplakovali s pristavljeno vodo. Tudi orlič je zajel poln kljun šrota. A je bil zanj vse prej kot slasten. Zmleta koruza, to pač ni hrana za orla. A ko je zrl v ostale … Takrat se je v njem prvič prebudila misel, da je z njim nekaj narobe.

Nekoliko bolje je bilo, ko jih je koklja peljala na gnojišče ob hlevu. Mastili so se s slastnimi črvi, čeprav ti še vedno niso bili to, kar bi orliču ustrezalo, kar bi bilo skladno z njim samim.

A se je trudil, da ne bi izstopal, da bi bil čim bolj ‘kura po normah’, kar se od spodobnih kur pač pričakuje.

Rastel je ob črvih, tu pa tam je naletel na kakšno kobilico, šrota pa se je –  če se je le dalo –  izogibal, čeprav ga je ostala perjad zato gledala čudno.

Nekega dne, ko se je po dvorišču sprehajal s starim petelinom, se je zazrl v nebo in na njem … Tam je v sijočih prostranstvih  jadral njegov oče. V orliču se je vzbudilo silno hrepenenje in je vzdihnil: »O, kako rad bi bil tudi jaz takšna ptica.«

Pa ga je petelin modro opomnil: »Ne bodi čuden! Kura si in kura boš ostal!«

Zgodba ponuja dva zaključka.

Prvi zaključek: Verjel je petelinu in ostanek življenja preživel kot kura. Njegovo življenje se je končalo v kurji … – oprostite, njegova zgodba se je končala v lovski juhi.

Drugi zaključek: Orlič je verjel vzgibom, ki so ga bodrili tam globoko v njem samem, v njegovem osebno resničnem. Sledil jim je. Čeprav so mu zazrti v tla govorili, da je čuden, je postal orlovsko čudovit in tam na nebu celo čudežen, ko je sledil navDihu. Razprostrl je krila in se dvignil visoko v nebo.

Verjamem, da ste izbrali drugi zaključek. Morda ste ob mislih in napotilih iz knjige Vesne Žvegla, kot jaz, tudi vi pomislili: »To je to, kar smo potrebovali.« Potem, ko smo preizkusili vse pritlehno (ne le v negativnem, tudi v pozitivnem pomenu – prizemljenost je silno pomembna), je v nas še vedno neko hotenje, hotenje, ki nas priteguje v Nebo. Imamo krila. V sebi imamo krila duha in zato je tam globoko v nas hotenje, da se uresničimo tudi v prostranstvih Duha. In ko se uresničujemo mi, se po (ne)vidnih vzgibih postopoma uresničuje človeštvo. V tem je temeljno poslanstvo v času in prostoru, ki nam je dano kot priložnost rasti in preraščanja. Vedno bolj je očitno, tako za nas osebno kot za človeštvo, spoznanje teologa Karla Rahnerja, ki je za tretje tisočletje dejal, da »bo mistično ali pa ga sploh ne bo«.

Vesna, hvala za napotila v pot mističnosti in hvala ti za optimizem, ki je zajet v tej knjigi, ko si zapisala: »Prebujamo se iz teme pridnosti in poniž(a)nosti, ujetosti in potlačenosti. Budimo se v svet, ki ga že slutimo, ki ga že vidimo. Vidimo, ker gledamo s srcem.« In potem zapišeš: »Prebujenje se dogaja po posamezniku. /…/ In hkrati se prebuja človeštvo na kolektivni ravni. Kako si želim, da čim hitreje pridemo do kritične mase, da se dvignemo na višjo raven kolektivne zavesti.«

Vesna, hvala, ker nas prebujaš, hvala k tvojemu povabilu: Dovoli si, da siješ, človek s svetlobo v očeh. Verjamem, da se bomo/bodo nanj mnogi odzvali.

Vesna Žvegla je s svojo knjigo Dovoli si, da siješ nadvse odločno stopila v prostor slovenske duhovne literature. Ko listamo po njej, skupaj z naslovom takoj zasije tudi celotna knjiga, ki jo držimo v roki. Saj je nekaj povsem novega, neverjetno svežega, navdihujočega.

Doslej so Vesno poznali predvsem v poslovnem svetu, in sicer kot občutljivo in široko razgledano svetovalko pri strateških odločitvah. Vstopila je v tisti podjetniški svet, kjer vse prepogosto prevladujejo vzorci trde moči in nereflektirane tekmovalnosti. A glej, v ta svet je vnesla neobremenjeno odprtost, ki temelji na etiki v najširšem smislu, na odgovorni skrbi za skupno dobro, na modrosti, dozoreli skozi skorajda neverjeten nabor življenjskih izkušenj. Žal je mnogi iz poslovnega sveta niso jemali dovolj resno, ker niso razumeli globljega ozadja Vesninih nasvetov, predlogov.

Mirno lahko rečemo, da pričujoča knjiga prihaja med nas natanko ob pravem času. Stari svet se podira pred našimi očmi. Vsak dan poslušamo o problemih, ki smo si jih nakopali v zadnjih stoletjih, poslušamo novice o slepi ulici, ki smo vanjo zašli – a vse bolj se zavedamo, da so te slabe novice, ki sejejo strah, del istega osnovnega problema. Informacijska zmeda je torej popolna. Ali ni že Einstein rekel, da problemov ne moremo rešiti z enakimi vzorci razmišljanja kot so bili vzorci, ki so ustvarili te probleme?

V teh prelomnih letih, ko se ves znani svet izvija iz spon, v katere nas je vklenila zloraba moči v neštetih manifestiranih oblikah, torej potrebujemo popolnoma svež pristop. In natanko to nam ponuja Vesna v tej knjigi. Knjiga je nekaj posebnega, ker prikazuje, kako zdrava duhovna osvoboditev in radost življenja izhajata iz mnoštva povsem konkretnih življenjskih izkušenj, etičnih odločitev. Prava duhovna svoboda ne lebdi v brezzračnem prostoru duhá, ni odtrgana od preizkušenj v našem materialnem svetu. Hkrati pa – in to je bistveno – se ta svoboda ravno zato odpira še toliko dalj v dimenzije kozmičnega življenja, v dimenzije duhá v najčistejšem pomenu besede.

Danes je veliko knjig, ki učijo tako imenovano »trivialno duhovnost«: menda ti nič ni treba delati, samo odpri se pozitivnemu razmišljanju, kajti Vesolje te ljubi in bo kar sámo poskrbelo zate. Ne, treba je tudi delati, delovati z zavestno pozornostjo, moramo dozorevati skozi preizkušnje med ljudmi in vsemi živimi bitji, kajti le tako iz sebe ustvarimo etičnega človeka (o njem je pisal Srečko Kosovel). Namreč, brez etične drže se sodobna duhovnost izrodi v čisto iluzijo. Dejstvo, da smo se utelesili v tem materialnem svetu, na tej čudežni Zemlji, ima globok in presežen smisel.

Na osnovi takšne zrele etične drže nam Vesna odpira vrata in okna v dimenzije neizmerne duhovne svobode, v svet spoznavne moči in izpolnjujoče svetlobe, ki jo izžarevajo Bitja. Knjiga nam v vsakem poglavju na novo utemeljuje odgovorno notranjo držo, ki omogoča kvantno zrenje realnosti, s tem pa postavlja ves svet v popolnoma novo perspektivo. Seveda ne moremo preslišati odmeva sedanjih temačnih, kritičnih časov, vendar knjiga nam v tej entropični kakofoniji sodobnega sveta daje moč in vzpodbudo: nam vsem je vrojena duhovna moč, da se zavemo prave, izvorne človeške narave in zasijemo v dejavni ljubezni.

Knjiga je tako polna optimizma in vabila k vstajenju, da bo kdo porekel: Ne moremo vsi hoditi po tako smelih poteh, saj nimamo vsi take sreče, da bi bili obdarjeni z jasnim uvidom in izjemnimi duhovnimi močmi. A take primerjave so nesmiselne, izgubijo pomen. Namreč, pripoved v knjigi je popolnoma odprta, tako da lahko vsakdo vstopa vanjo brez kančka strahu. Ponujeni so nam darovi kvantnega zrenja: tu so, da navdihnejo vsako iščočo dušo.

Knjiga govori o spremembah, saj je bistvo življenja rast »za vedno«. To je lahko na začetku težavna stvar, a če jo sprejmete in dolgoročno vztrajate pri procesu, bo prinesla velike nagrade. Spreminjanje sebe je proces, ki se nikoli ne konča.

Zakaj bi jo morali brati?

Naše življenje običajno vodi niz prepričanj, ki nas včasih lahko omejujejo in oddaljujejo od našega pravega (po)klica. Ta knjiga je zbirka (osebnih) zapisov, katera vam bo pomagala spoznati, da so preproste in resnične ideje morda najpomembnejše, da živite življenje v največji možni meri. Stvari so začasne, prav tako ljudje in njihova čustva, toda tisto, kar ni začasno, je delo, ki ga vlagamo v razvoj sebe. Ta knjiga vam bo v branje ponudila nekaj zahtevnih novih prepričanj.

Prav tako je opustitev določenih prepričanj ali idej lahko strašljiva, a ko naredite preskok, boste odkrili dele sebe, za katere niste vedeli, da obstajajo. Spoznavanje in spreminjanje sebe ni lahka naloga, vendar vam bo pokazalo vaše najboljše strani.

Končno sem knjigo prebral, pa jo bom na kratko pokomentiral:

• Vidi se, da je knjigo napisala izobražena, inteligentna oseba, ki uporablja visoko, zanimivo slovenščino (tako širokega spektra besed, njihovih pomenov in razlag do sedaj namreč še nisem zasledil), kar se mi zdi v našem prostoru prava redkost. V knjigi se najde tudi precej strokovnih izrazov, ki verjetno niso čisto vsakemu bralcu povsem domači in je treba malo razmislit, kaj pomenijo. Napak v knjigi skorajda ni (če se prav spomnim, sem zasledil dve, pa še to morda bolj tiskarski škrat), kar je tudi prava redkost v današnjem času. Skratka glede besedila in slovnice lahko rečem, da je bilo branje pravi užitek.

• Sama vsebina pa je tudi zelo zanimiva. Moram reči, da sem precej tematike zasledil tudi v nekaterih drugih knjigah, čeprav so se mi zdaj odprla dodatna vprašanja, saj je bila na nekaterih delih morda ista tematika, kot v drugih knjigah, predstavljena iz druge perspektive. Fasciniral me je tudi opis tvojih doživetij, srečanja iz drugih dimenzij, predvsem pa zapisi o slovenščini, o starodavnem jeziku, na katerega sem zdaj dobil drugačen pogled in kar neko drugačno spoštovanje. Res fascinantno. Presenečen (prijetno) sem pa tudi nad pisanjem o današnji situaciji v svetu. Pa ne zato, da je ne bi poznal, ker se po malem tudi ukvarjam s tem (oziroma sem se več v preteklosti in sem marsikaj dojel, sem pa tukaj dobil še dodatno potrditev, da prav razmišljam), predvsem sem prevzet nad tvojim pogumom, da si javno tako neposredno pisala o tem. Čeprav mi je tudi to jasno, da bi lahko bila le eden od žvižgačev, ki pač nekaj čivkajo (kot bi to z velikim veseljem prikazale avtoritete), vendar ko opazujem svet okoli sebe, se ljudje res počasi prebujajo in taki zapisi ljudi opogumljajo, da tudi sami začnejo misliti s svojo glavo in ne le po programih, ki  so nam vsiljeni. Čeprav počasi, vendar se! In močno upam, da slej ko prej pride do kritične mase, ki bo spremenila ta svet na svetlo plat.

• Skratka, moj splošen vtis o knjigi je je tak, da se mi sploh ne zdi lahko poletno branje (kot pravijo nekateri komentarji), ampak te na momente zapelje v globoko razmišljanje. Tudi, ko misliš, da stvari poznaš, ti odpira nova in nova vprašanja, odstira tančice miselnosti in zablodelih programov, te še dodatno opogumi v razmišljanju in te prebuja, in enkratno branje kar naenkrat ne postane več enkratno, treba jo bo prebrati še nekajkrat. Tokrat ne več od začetka do konca, pač pa po delih, po odlomkih, po segmentih … da sploh lahko človek dojame sporočilo detajlov, saj jih je toliko, da je težko govorit o samo enem sporočilu knjige.

Skratka, hvala Ti za knjigo! Odlična je in edinstvena.

Draga Vesna,

hvala za tvojo knjigo: Dovoli si, da siješ.

Že nekaj časa vem, da sem bila iskalka presežnega in svetlega že v svojem intenzivnem EGO obdobju: izobrazba Ekonomika mednarodnih odnosov na EF, družina, kariera, materialni standard. Že v tem obdobju sem ves čas iskala izhode – čas zase – v smer več z družino, vrtnarjenja, samosti, branja “ezoterične” literature. Tudi skozi samovoljo v službi, “neprilagojenost” do vrhušk, kasneje lastnikov, … in z vmesnimi postanki na Zavodu za zaposlovanje.

V množici prebranih knjig sem začutila osebni premik, ko sem prebrala naslednje knjige, v tem zaporedju:

• Megre: Anastazija. Vse knjige sem požrla v enem kosu.
• Vrnitev bele golobice. Od Nikola Tesla.
• Rudolf Steiner: Kako do spoznanj višjih svetov.
• Andrej Detela: Sintropija.
• in sedaj tvoja: Dovoli si, da siješ. Kot bi sem in tja brala svojo pot, vendar še ne tako daleč v svetlobo. In svoja razmišljanja.

Vem, da svetlo obstaja in vem, da je mogoče. Toda kako?

Tvoja knjiga odgovarja na mnogo mojih vprašanj in iskanj. Dragoceno podajanje tvoje osebne doživljajske resničnosti (kot bi rekel Karel Gržan), ki po tej poti presežnega že hodiš.

Napisana na jezikovno in vsebinsko bogat, harmoničen, radosten, srčen način. In vizionarski že v realno kratkem času, tukaj in sedaj.

Veliko mi pomenijo dodatne znanstvene utemeljitve in povezava na znanstvene izsledke. Zelo pomagajo mislim povezati materialno paradigmo zadnjih 300 let v nadgradnjo z duhovno paradigmo. Ja, potrebno je predelati tudi z glavo oziroma glavo povezati s srcem. Kot bi rekel Karel Gržan: “Zgornji štuk imamo zato, da ga uporabljamo.”

Hvala za pogum, da si napisala svojo pot, čeprav samo vrh ledene gore, kot praviš. Za mene je že napisano gora in je potrebno za to veliko poguma in Ljubezni. Hvala, da si stopila na sceno.

Op: Tvoja knjiga je od 14. 4. 2024 čakala doma. V začetku junija sem jo vzela na svoj omiljeni odklop, 2 tedna, na Hvaru. Prebrala sem jo v času med plavanjem, sončenjem, poslušanjem morja, ptic in škržatov.