Starožitnost kamna: povezovanje s predniki, z naravo in s seboj

Zvezdne poti

V svet odkrivanja zapuščine naših davnih prednikov, ki je še ohranjena v kamnitih ostalinah in subtilnem sooblikovanju prostora, sem vstopila leta 2022, ko sem kot urednica sodelovala s Karlom Gržanom pri izdaji njegove knjige Kakor na Nebu tako na Zemlji: Zvezdne poti (2022). V prostoru oziroma “mitski krajini” med Savinjo in Sotlo, severno od Save je Karel našel kar 60 zemeljskih postavitev ozvezdij. V knjigi so zemljevidi, po katerih lahko sam raziskuješ in pohajaš.

Orionova pot

Lepo turistično urejena je Orionova pot, ki so jo markirali in z informativnimi tablami opremili po izidu knjige Karla Gržana V znamenju Oriona (2008). Izhodišče je v Jurkloštru, od koder se odpraviš po dolini Gračnice navzgor. Na tej urejeni poti hodiš po “ozvezdju Orion” in “ozvezdju Bika“.

Prijetno je sprehajati se po grebenih, na katerih so še na mnogih delih ohranjeni zidovi, ki služijo le povezovanju “zvezd na Zemlji”. Impresivni so trije “Orionovi griči”. Vsekakor moraš postati ob “bikovem očesu“ na Blatnem vrhu, kjer si v skalni razpoki privoščiš kratko meditacijo. Domačini pravijo, da so tam izjemno zdravilne energije, ki so blagodejno vplivale že na marsikoga. Med pohajanjem občuduješ valovito krajino Kozjanskega, z vasicami, sadovnjaki in travniki, polnimi čudovitih cvetic.

Ko sem tam naokoli hodila s Karlom, smo se ustavili pri vsakem kamnu in se ozirali na mnoge griče naokoli. Res presenetljivo, kako je vse povezano. In kaj vse imamo pred očmi, pa ne vidimo, dokler nam kdo ne pokaže. A ko enkrat vidiš, vidiš.

Krožna pešpot se spusti v “ozvezdje Eridan”. Tako kot reka Eridan na nebu tako Gračnica na Zemlji povezuje prastara gradišča. Pri slapu Počereju vstopa Gračnica v zanimivo sotesko. Tam kot “izvir” pride na dan “kakor na Nebu tako na Zemlji” ob zvezdi Rigel – Orionovi nogi. Čudovita stvaritev narave, kjer se je res vredno ustaviti in v poletnih mesecih malo osvežiti ob reki.

Obrnjena piramida

Malo naprej je “ozvezdje Vodnarja“. Vsekakor se moraš malo dlje zaustaviti na Planini pri Sevnici pri zvezdni poziciji Omikron. Impozanten megalit je na glavo postavljena monolitna piramida, ki visi v zraku. Sloni le na treh točkah. Pod njo je zrak. Lahko se spustiš tja in začutiš mogočne energije. Širši javnosti je ta megalitski Omikron, ki tehta več kot 350 ton, bolj znan kot “ampus”, saj spominja na kovaško nakovalo. A zame, ki sem urejala knjigo Zvezdne poti, je in bo Omikron. Vsekakor je vreden obiska.

Ko sem bila nekajkrat tam v letih 2022/23, je bilo še vse zaraščeno, z odpadom zarjavelega železja zraven. Danes pa (tako berem) so to znamenitost lepo očistili in uredili.

Megaliti Žusma

Pa skočimo še na “ozvezdje Kačenosec“. Megalite Žusma strastno raziskuje in promovira Andreja Križan Lipnik, ki organizira mnoge dogodke in obiske po megalitih. Preberite si njeno knjigo Nove zgodbe Žusma: Megaliti te vabijo v svojo bližino, v kateri ti ponujajo čiščenje, zdravljenje, zaščito in uravnavanje notranjih duševnih procesov (2020). Preberite in poslušajte njen prispevek Pripoved o megalitih Zvezdne poti Kačenosca na zborovanju in v zborniku Modrost naših prednikov – odstiranje bogastva védenj in znanj v našem prostoru, izročilu in jeziku (2024).

Izhodišče za ogled megalitov je vasica Dobrina. Parkiraš pri cerkvi, pri eni od dveh le nekaj metrov narazen stoječih cerkvicah, ali še bolje malo nižje ob pokopališču. Jaz sem bila tam trikrat, vsakič pod vodstvom Andreje, ki je kamne oživljala s pripovedovanjem zgodb in anekdot. Brez vodenja verjetno ne bi “našla” vseh kamnov in pomenljivih skal, raztresenih po gozdu hriba Žusem.

Kamniti krogi in svetišča Posočja

Ko pohajaš po Posočju, na vsakem koraku čutiš starodavni utrip prednikov, ki so dihali z naravo. Prostor nosi v sebi zapise: tiste mogočne, nabite z védnostjo in modrostjo starodavnih, tiste klene, ki so stoletja dolgo ohranjali staroversko življenje, in tiste tèmne, prežete s trpljenjem in krvjo, prelito v vojnah. Zapis energij je hkrati navdihujoč in otožno boleč. In v tišini odzvanja nemi krik: “Stojim na svoji zemlji.” Medtem, ko drugod po Sloveniji rečemo: “Živim v tem in tem kraju,” Primorci v jeziku učvrščujejo svojo stojnost: “Stojim v tem in tem kraju.”

Posočje spoznavam skozi:

• izročilo staroverskih prednikov (Priporočam knjigo Pavle Medvešček – Klančar: Iz nevidne strani neba);
• knjige in zapise raziskovalcev, ki odstirajo drugačno zgodovino tega prostora in našega rodu, ki je star in tu od davno;
• zapise naših pesnikov in pisateljev, ki v besedi orisujejo prostor skozi čas;
• gorništvo in pohajanje pa Posoških hribih in goráh;
• plavanje in namakanje v posoških rekah Soči, Bači, Idrijci, Tolminki, Nadiži …
• in seveda v srečevanju nekaterih krasnih ljudi v teh krajih. Vse na-ključ-je.

Megalitski krog pod Krnom

Kaj vse imamo na svojih tleh! Neprecenljiva bogastva zapuščine prednikov, ki tiho čakajo, da se zbudimo! Da se spomnimo! In da v sebi ozavestimo našo notranjo moč in mogočnost.

Mimo vasic Vrsno in Krn se usmeriš na planino Kuhinja. Od tu je kakšno uro hoda do planine Zaslap pod Krnom, kjer leži megalitski krog. Čeprav kamni niso tako visoki in mogočni, je krog identičnih dimenzij kot tisti slavni v angleškem Stonehangu. Pobrskaj za članki in objavami Franca Šturma, Jožeta Muniha in drugih raziskovalcev; na primer:

• Franc Šturm: Megalitska kroga v Posočju in Megalitski krog pod Krnom
• Jože Munih: Megalitski krogi v Sloveniji [Klepet ob kavi]

Včasih v nejeveri ne morem razumeti, kako mačehovsko se obnašajo moji sorojaki z zanikovanjem vsega veličastnega izročila naših prednikov. Ne vidijo in nočejo videti. A morda je (bilo) tako še najbolje, vsaj do sedaj, saj bi  v nasprotnem primeru lahko še več uničili in preplavili z masovnostjo turizma. Naj bo prostor ohranjen do takrat in za tiste, bodo znali biti in ravnati spoštljivo.

Krnski megalitski krog je vsekakor vreden ogleda. V intimi zahajajočega jesenskega sonca, ki je zlatil vrhove okoliških gora, me je krog polnil v notranji mir in radost, da sem.

Kačji greben in Belinov tron

Pa to ni edini megalitski krog. Na drugi strani Soče, nad vasjo Volče se vzpneš na bogato staroversko območje, kjer je mnogo zanimivih megalitskih postavitev. Tročani in sistemi kačjih črt ustvarjajo, ohranjajo, postavljajo, uravnavajo … energijske svetove krajine. Več o tem si preberi v knjigi Franc Šturm: Posoški staroverci in njihovi algoritmi (2021) ter si preberi in poslušaj Šturmov prispevek Naše korenine: Zgodovina slovenskega prostora in časa – posoški staroverci in njihova spoznanja o naravi na zborovanju in v zborniku Modrost naših prednikov – odstiranje bogastva védenj in znanj v našem prostoru, izročilu in jeziku (2024).

Belinov tron je skala v središču dvojnega tročana, v pasu dvojnega megalitskem krogu na planoti pod sv. Jakobom. Kot zapiše Šturm je megalitski krog le sistem za kalibriranje ognjene kače. To je dvojni megalitski krog: notranji ima premer 12,8 metrov, zunanji pa 17 metrov. Šturm v knjigi Belinov tron natančno opiše. A krog in energije je vredno doživeti v živo. Do sedaj sem bila tam dvakrat in vsakič je drugače.

Malo stran v gozdu, v smeri vzhoda, skrit med drevjem in grmovjem je še en manjši megalitski krog. Ima pribitek moči v znamenju zemlje, piše Šturm, zato se v njem formira peta moč.

Zgoraj na grebenu megaliti jačajo zemeljsko kačo, ki poteka med dvema vrhovoma. Za tiste, energijsko bolj senzibilne, bo pohajanje po tem območju pravi užitek.

Na drugo stran pa poišči Belinov vrh. Ta je “skrit” in brez vodstva ga je težko najti.

Pa si tu v Posočju lahko ogledaš še mnogo drugega:

• Lahko pot nadaljuješ do Kolovrata in tam najdeš mnogo zanimivih poti za pohajanje in raziskovanje, tudi muzej na prostem.
• Muzej na prostem je tudi hrib Mangore med Mostom na Soči, Volčami in Tolminom.
• V Volčah si je vredno ogledati kačjo linijo kamnov ob cerkvi.
• Obiščeš nekdanje staroversko svetišče Babja jama. Tam se lahko v Soči naplavaš brez radovednih oči turistov.
• V Beneški Sloveniji po dolini Nadiže navzgor pa vstopiš v Landarsko jamo.
• V Posočju je tudi mnogo izvirov z odlično, tudi zdravilno izvirsko vodo, ki si jo natočiš za domov: npr.
  • zdravilni izvir Dicova voda blizu vasi Klavže, v dolini Bače;
  • izvir Grofova voda pri Gabrjah;
  • izvir “Pod grmom” blizu Mosta na Soči naj bi imel zdravilno vodo za oči. Tam okoli je kar nekaj takih izvirov, kot jih označuje informativna tabla.

Živi Kras

Na Krasu se kar (=kamen) res razodene v kras (=lepota). Igra narave v nepreštevnih oblikah oblikovanja in preoblikovanja kamnite krajine je dih jemajoča. Kraške jame, katerih številčnost in bogastvo je neprecenljivo, in vsi drugi pojavi umetelnih skulptur. Kamorkoli se zapelješ, občuduješ in uživaš v božanski lepoti, v krasu krasa.

Kamen ni mrtva stvar, kot nas skušajo od narave in življenja odtujiti v ozki racijo materializma omejeni. Zavest, duh, življenje so sestavni del sleherne pojavnosti stvarnosti. To živost, ta dih duha jasno začutiš v naravni forma vivi Živi muzej krasa. Le malo iz Sežane že vstopiš v prostrani park, ki ga “seka” navidezna črta meje držav. A narava ne pozna meja in ločevanja. Pohajanje po tem živem krasu je prava pustolovšina.

Ljubezen in občutek za kamen se odražata v lepoti suhih zidov. Veselje je opazovati vnovično obujanje obrti mojstrstva postavljanje zidov, ki dihajo. Tako kot v Posočju, je tudi na Krasu ohranjen duh staroverstva in modrosti starodavnih védenj. Tročani se tu imenujejo trojniki. Preberite si, na primer, knjigo Borisa Čoka V temi(ni) senc, pa boste našli ideje za pohajanje po tej čudoviti kraški krajini.

Gradišča na Gorenjskem

Pa kras ni omejen le na Kras. Po celi Sloveniji poznamo kraški svet. Primorska, Notranjska, Dolenjska, Gorenjska … Pojdi na Mežaklo nad Jesenicami. Že malo nad vasico Kočna v dolino zre mogočni osamelec Poljanska baba. Naprej po pogorju pa je vse polno kraških vrtač, pa naravni most, pa kraška jama …

Na drugi strani doline Save se pri Žirovnici povzpni na Ajdno nad Potoki. Starodavno gradišče, ki je vsaj delno arheološko izkopano in lepo restavrirano, te budi v domišljijo. Tu góri, visoko nad dolino so si naši predniki postavili varno zavetje. Kamenje ohranja spomine …

Gradišča in tičnice so si bili vedno blizu. Pod Storžičem se je vredno povzpeti na Gradišče nad Bašljem. Tam imaš kar dve izjemno zanimivi lokaciji. Gradišče je na ošiljeni skali. Danes ni vidnih prav veliko ostalin, a ne moreš zgrešiti dveh kamnitih stolov. Ko znaš dobro opazovati, pa so še vedno vidne terase okoli cerkvice sv. Lovrenca, ki nakazujejo na starodavno poselitev tudi tu. Vidi se že s prostim očesom, še bolje pa na LIDAR posnetku.

Super je, ko tu pohajaš sam in se povezuješ s prostorom, priporočam pa oglede vseh teh gradišč s Simonom Prosenom, povestičarjem, ki pripoveduje starodavne zgodbe in odstira dih jemajoče najdbe, ki so jih arheologi izkopali tu in nas umeščajo v sam evropski/svetovni vrh po arheoloških najdbah tistih dob.

Tako kot imamo tročane v Posočju in na Krasu (trojniki), je vsaj en znan tročan tudi karnijski tročan pri Kranju. O tem tročanu pa tudi o izjemnih arheoloških najdbah na Karniju v Kranju je Simon Prosen izvrsten vir informacij.

Le kdaj bo ta mogočna starodavna zgodovina našla pot tudi v naše šole?

Dolina velikanov

Za malo bolj zabaven potep pa priporočam Zgornjo Savinjsko dolino, ‘dolino velikanov’, kot ji pravi Karel Gržan.

Morda té spéče velikane obiščeš tudi ti, če se podaš na izlet tja, kjer je tekla stara pešpot od Luč do Solčave. Prvi postanek je pri ‘igli’. Ob malem bifeju pustiš avto ter jo na drugi strani ceste mahneš direktno po strmi stezi v hrib. Prideš do komaj še vidne stezice, ki je bila še do leta 1894 – dokler niso zgradili cesto tik ob reki – edina povezava Zgornje Savinjske doline, Solčave z Lučami.

V skali zagledaš prvi obraz, ki mene spominja na vesoljca. Nekaj korakov naprej prideš do ‘igle’ – 40 metrov visokega skalnega osamelca, ki ga od matične stene loči ozka, dva metra široka razpoka. Stara pot je vodila prav skozi to razpoko. Ko vstopiš vanjo, čutiš moč zraka, vetra, ki drsi skoznjo. Legenda pravi, da je v dolini živela ajdovska deklica, tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo pa na Veži. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in jo vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.

Od tu naprej po dolini navzgor (lahko greš ob glavni cesti) moraš biti pozoren na vsakem koraku. Že kmalu na desni uzreš velikana, ki namrgodeno zre dol na nas. Malo kasneje je na levi strani širokolični nasmejani velikan s čopkom na glavi, ki straži ‘hudičeve sani’. In res je v skalni steni dolga vzporedna dvojna zareza, kot bi bila to starodavna, v kamen vdrta sled voza, morda uporabljena v starodavnih časih, preden se je zemlja nagubala in so nekdanja tla postala strm hrib. Mojo pozornost ob videnih, v skalo ‘vtisnjenih’ vzporednih sledeh je preplavil spomin na podoben pojav na Malti, kjer je obsežen kompleks vzporednih dvojnih sledi v apnenčasti skalni podlagi, za katere neodvisni raziskovalci pravijo, da so delo ‘človeških’ rok.

Ko opazuješ skale, se obračaj v vse smeri. Z druge smeri se soočiš še z enim velikanom, ki z desne strogo zre po dolini. Da, na velikana moraš gledati s pravega zornega kota, da ga uzreš. Skratka, to je ‘dolina velikanov’.

Po gorah in hribih naokrog je poleg krasnih vedut tudi veliko jam in peči. Tudi tu imamo kras krasa. Vstopi v podzemni svet Raduhe v Snežni jami. Pod Olševo se ustavi v Potočki zijalki, v kateri so našli ostaline lovcev izpred 35 tisoč let.

∴

Kamorkoli greš, prisluhni kamnu – tistemu, ki ga je oblikovala in preoblikovala narava sama, in tistemu, ki ga je v prostor umestil, postavil, oblikoval in obdeloval človek. To je zapuščina naših starodavnih prednikov, to je dota naših bližnjih prednikov, to je ustvarjalna izraznost našega človeka, ki tu, na tem krasnem delčku sveta živi, snuje in ustvarja.

Modrost je ohranjena v krajini sami.

Modrost je ohranjena in ‘zapisana’ v kamenju, ki edini kljubuje dooolgim dobam časa.

Modrost je ohranjena v jeziku, v naši izjemno bogati slovenščini.

Modrost je ohranjena v našem ljudskem izročilu, ki se spet budi v svojih starodavnih pomenih.

Modrost je ohranjena v zavesti.

Tu smo.

In to smo.

Prebudimo se in (spet) spoznajmo svoji veličino in suverenost. Spoštljivost in spoštovanje mogočnih korenin, ki presegajo čas in prostor, nas odpirata v samozavestno in stojno držo.