Tatjana Grča
VRČ LJUBEZNI

VESNA ŽVEGLA: “Tatjana je na poti spusta v tèmo, našla in rešila malo Tatjanco.”

Kdo je močen človek? Tisti, ki navzven kaže sijočo podobo? Tisti, ki ‘zadosti’ standardom uspešneža v družbi? Tisti, ki se uspešno prilagodi zunanjim okoliščinam, da znotraj njih navidezno ‘uspeva’?

Ne. To ni moč. To je prilagodljivost navzven. To je ‘igranje igre’, ki jo režirajo drugi. To je ohranjanje statusa quo matrice obstoječega sistema.

Vsi znamo igrati te vloge. Vsi. Saj smo (bili) tako vzgajani. Generacije dolgo. Popredalčkano ‘vemó’, kam kdo spada in kam kaj spada. In ostajamo v ‘coni udobja’ znanega.

A to je podoba cesarjevih novih oblačil. Lažna podoba, ki jo vzdržuje naš ego. Znotraj človeka pa … Tam vlada nemir. Notranji jaz kliče in kriči. A ga ne slišimo. Ne želimo ga slišati. Oglasi se telo. Boli. Bol-leze-ven. Zdaj slišimo? Večinoma ne. Namerno preslišimo in iščemo ‘hitre rešitve’, ki nam jih ponujajo ljudje v belih haljah. Kriči fizično telo. Kriči čustveno telo. Kriči mentalno telo. Razpoke se kažejo v odnosih. Razpoke, ki se širijo in širijo, dokler ne razpade vse. Odnos za odnosom. Zdaj slišimo? Smo pripravljeni slišati? Ali spet posežemo po tabletkah, ki nas potlačijo v otopelost?

Dviguje se vibracija zavesti človeštva in nas vabi, da se dvignemo. Ta dvig se dogaja po posamezniku. Po posamezniku, ki zbere notranjo moč in pogum, da se spusti v lastne globine tème ter začne čistiti, odmetavati in se počasi osvobajati primeža potlačenih čustev in travm, omejujočih programov, prepričanj in oklepajočih vzorcev.

Ljudje se prebujajo.

Človek se prebuja.

In to prebujanje je dolga in samotna pot. Samotna. Saj jo moraš prehoditi sam. Sem ter tja najdeš koga, ki te pri tem lahko podpre. A odrešiteljev za tvojo pot ni. Ti sam jo moraš prehoditi. Preseči vse ovire in narediti vse naloge, ki te na tej poti čakajo.

Je pa mnogo lažje, če naletiš na drugega popotnika, ki hodi ‘svojo pot’ in ti pri tem preda svoje izkušnje, da se s prejetimi informacijami laže znajdeš v ‘neznani pokrajini’. Srečanje z drugim popotnikom je kot balzam, saj spoznaš, da nisi sam. V tej širni pokrajini navidezne popolnosti, ki je le iluzija zunanjih kulis, spoznaš, da nisi sam! Ko pogled usmeriš stran od iluzije, opaziš, da je veliko ljudi, ki so izbrali svojo pot. Ne, sploh nisi sam. Vse več ljudi srečuješ. To so ljudje, s katerimi si lahko avtentičen. Ni se ti treba sprenevedati. Si tak, kot si. Tak si dovolj. Tak si sprejet. In tak si viden. Uau!

Zakaj že prej nisi stopil na to pot, se sprašuješ. Ker si se bal, da boš izgubil družbo ljudi, s katerimi si v odnosih? Ja, veliko ljudi odide iz tvojega življenja. Morda odide večina njih. Saj mora. Ne vibrirate več na isti frekvenci. Ti se dviguješ, oni se odločajo ostati tam, kjer so. Čeprav živite v istem svetu, ne živite več na isti vibraciji. Gredo. Oziroma ti ‘vibracijsko’ odideš. Izbrali ste različne poti, različne svetove. Vsak ima svobodno voljo, da se odloči zase.

*

Tatjano sem spoznala na začetku leta, ko me je povabila na kavo. Takoj sem jo prepoznala kot človeka s svetlobo v očeh. Mnogo je ljudi, ki se navzven kažejo s širokimi nasmehi, a njihove oči so hladne. Mnogo je ljudi, sključenih pod težo bremen, a ponavljajo vedno iste vzorce vedênja in ostajajo zaprti v iste programe in prepričanja; njihove oči so zamegljene. Prav navdihujoče je, ko srečaš človeka s svetlobo v očeh.

Človek s svetlobo v očeh je človek, ki je že vstopil v sebe – v sedmo smer, kot temu pravijo stari modreci. Potopil se je v sebe. In dovoli si čutiti. Dovoli si čutiti prav vse. Kajti šele ko resnično čutiš, si sposoben temu reči da in v ljubezni prečistiti, transformirati. Tedaj začneš sijati. Sijati od znotraj. Oči zasijejo. Čeprav veš, da ta pot ni končana, te zdaj ni več strah spuščati se v čutenje in ozaveščanje, saj veš, da je to pot do Svetlobe, do Vira, do katerega vodi le ena pot – pot skozi tebe. Zato moraš, da, moraš izbrati sebe in iti vase.

V stari matrici so nas vzgajali, da zaupamo strokovnjakom, ki so izšolani in usposobljeni za določeno področje. In ustvarili smo hierarhije, po katerih vrednotimo človeka – človeka, ki ga zamenjamo z masko, z vlogo, ki jo v hierarhiji sistema igra. A ta matrica poka po vseh šivih in se seseda. Ljudje se prebujajo – človek za človekom. Iščejo sebe in svojo notranjo moč, odklepajo svoje brezmejne potenciale. Ko sam razplamti svoj notranji plamen, postane svetilnik za druge. Tak človek postaja vodnik drugim.

Kdo te lahko vodi in ti kaže pot iz matric, iz globin ujetosti v programe, vzorce in potlačene travme, zgoščene v bolečinska jedra? Kdo je strokovnjak? Ali resnično rabimo strokovnjake? Ali pravzaprav rabimo vodnike? Tiste, ki so sami že prehodili podobno pot. Za to ni institucionaliziranih fakultet in univerz. To je šola Življenja. Ni jih veliko, ki so dovolj pogumni in notranje močni, da se podajo na to težko in dolgotrajno pot. Še manj je tistih, ki čutijo klic, da pot osvetljujejo tudi za druge. To so vodniki, ki kažejo pot in mostove v novi svet.

Tatjana je zdravilka, ki zdravi z zgledom in besedo. Že s svojo prvo knjigo Skodelica življenja je pokazala, da je neprecenljiva poznavalka težav tesnobe (anksioznosti). Sama se je leta dolgo soočala s tesnobo in se zaletavala v zidove ozkogledne nevednosti okolice, ki ne vidi in ne prepozna, česar ne vé (oz. ji ni povedano s strani ‘strokovnjakov’). Naš zahodni, na znanosti temelječi sistem nas uči, da je resnično samo tisto, kar se vidi s fizičnimi očmi, kar lahko otipamo in kar lahko izmerimo z inštrumenti, ki smo jih razvili do sedaj. A tesnobnosti se ne vidi in ne otipa. Vsi tisti, ki jo imajo, še kako dobro vedó, da je resnična. A še več je tistih, ki niti ne vedó, da imajo anksioznost. Koliko je takih ljudi? Verjamem, da zelo veliko. Tako kažejo tudi odzivi na Tatjanino knjigo. Njena knjiga je vodnica mnogim. Upam, da bo Tatjana tudi sama poslušala glas svoje intuicije in začela svojo lastno zdraviteljsko pot.

Prepričana pa sem, da imajo/-mo prav vsi ljudje travme. Manjša ali večja travmatična izkustva, ki smo jih potisnili in potlačili v pozabo. Morda jih je naš um res pozabil. A (fizično) telo jih ni. Shranjene jih ima globoko v celičnem spominu, kjer spijo kot bolečinska jedra. Spijo, vse dokler ne pride do pravega sprožilca. In tedaj: Bum! Tatjana se s knjigo Vrč ljubezni poda na novo pot – spust v ‘pekel’, skozi katerega se dvigne v ‘nebesa’.

Mojstrica besede ubeseduje svojo pot iskanja temín. Boli jo telo. Zaradi fizičnih bolečin išče pomoč pri vseh možnih zdravnikih, zdravilcih in terapevtih. Fizično telo kriči. Bolečinska jedra, ugnezdena v različnih delih telesa, zahtevajo, da jih občuti, da jih sliši, da jih vidi. Občutenja bolečine, katerih vzroka Tatjana (še) ne pozna, se oglašajo skozi čustva. To vpliva na njene odnose z njenimi najbližjimi: možem, družino, prijateljicami … in nenazadnje tudi širšo okolico. A na poti spoznava, kdo je resnično pomemben. Njeni najbližji? Ja. Tudi. A najpomembnejša je ona sama. Da, najpomembnejši je sebi človek sam. Vse življenje nas (sploh ženske) učijo, kako dajati prednost drugim. A šola življenja nas potiska v spoznanje, da smo najpomembnejši mi sami. In dokler ne postavimo sebe na prvo mesto, se zdravljenje ne more začeti. Tatjana nekje na svoji poti pride do odločitve: “Zaupam v tiste ljudi, ki mi bodo zmožni reči da, ker se s takšnimi srečujem v krogih, ki imajo veliko širine, razgledanosti in svetlo dušo. Tatjance ne bom pustila na cedilu, tudi za ceno tistih, ki bodo odpadli.”

Da, mnogi odpadajo. Saj te ne morejo sprejeti v tvoji resničnosti. Ne morejo, saj bi to porušilo njihovo lastno stavbo sveta in jih pahnilo iz cone udobja znanega. Ostajajo v svojem svetu. Ostajajo v svoji vibraciji. Zato odpadajo iz tvojega sveta. Odpadajo tudi ‘najbližji’. Tatjana ima resnično močno podporo v njenem možu, ki jo ves čas podpira, da piše, čeprav vé, da razgalja njun partnerski odnos. Ima podporo v svojih sinovih, ki jo vsi trije podprejo pri tem, da svojo težko pot predstavi svetu, saj vedó, kako pomembna je ta knjiga za vse, ki bodo v njej našli uteho, razumevanje njihovih lastnih travm, in jim bo kot vodnik na njihovi lastni poti. Ima podporo pri svoji mami, ki ji pravi: “Stoodstotno ti verjamem, stojim za tvojo resnico.” To je pravi izraz ljubezni.

*

Skozi knjigo spremljamo zgodbo ženske v mnogih vlogah. To ni knjiga o zlorabi, ki je povzročila travmo. To je knjiga o ženski, ki se v času dvigovanja zavesti človeštva izvija iz oklepov okostenelih vlog, ki jih je v stoletjih oblikovala družba. Porušeno zdravje telesa in šok, ki ga doživi v odnosu z možem, jo porineta na pot iskanja rešitve. Rešitev ni v kozmetičnem pokrpanju simptomov. Rešitev je v globokem spustu v globine lastne tème, plast za plastjo, vse do vzroka prve zlorabe, prve travme.

To je zgodba ženske, ki zdravi svoje fizično telo. Hodi k različnim strokovnjakom, zdravnikom, zdravilcem, terapevtom, da bi pozdravila svoje boleče in izmučeno telo. Bol, ki leze ven, rabi zdravljenje tako na fizični kot na psihični ravni.

To je zgodba žene, ki iz globoke ljubezni do svojega moža pogumno zre njuno ljubezensko partnersko zvezo in se ves čas krčevito oklepa smeri rešitve njunega odnosa. Na srečo ima moža, ki je sposoben poslušati, čeprav dolgo ne sliši; moža, ki jo ljubi, ji brezpogojno zaupa in jo celo spodbuja, da piše knjigo, v kateri razgalja njun odnos.

To je zgodba predane matere, ki za svojo družino, svoje sinove in že tudi njihove izbranke (ja, pri mizi je vse več ust, za katere neutrudno kuha in skrbi), naredi vse in še več. Le njihovo mnenje šteje pri njeni odločitvi, da se knjigo res odloči predati javnosti.

To je zgodba uspešne poslovne ženske, ki pa v primežu patriarhalne urejenosti sveta (da, še vedno smo v patriarhalni družbi) ne prepozna svoje vrednosti in doprinosa. Z možem in sinovi dela v družinskem podjetju. A to ni “njeno” podjetje. Skladno z vzgojo vidi podjetje kot moževo in vse prihodke in zaslužke pripisuje možu, ki trdo in neutrudno dela na terenu. Mož je tisti, ki “zasluži” denar, mož je tisti, ki ji “dovoli” trošiti denar na poti njenega samozdravljenja in iskanja njene lastne poti. Tako vidi sebe ona. Koliko žensk se bo prepoznalo v taki situaciji?!

To je zgodba o ženski, ki prepozna svoj po-Klic. Po objavi prve knjige Skodelica življenja ji postane jasno, da gradbeništvo in ekonomija nista njena poklicanost, čeprav se je odločila za to dejavnost: gradbeništvo zaradi podpore možu v njegovem podjetju, ekonomijo verjetno zaradi družbene naravnanosti v času, ko se je odločala za študij. A njena pot je zdravljenje in pomoč ljudem. Sanja o svojem lastnem centru zdravljenja in ozaveščanju družbe o stiskah duše. Upam, da bo kmalu izbrala svojo pot poklicanosti.

To je zgodba majhne deklice, prestrašene punčke, ki je že davno v rani mladosti postala ‘nevidna’, deklice, ki tresoča v svoji žalosti in bolečini čaka na objem varnosti in ljubeče topline ljubezni. Male punčke, ki jo družina ne vidi in ne zaščiti. Deklice, ki spet doživi zlorabo mladih fantov. Deklice, ki okameni in se zapre za zid navidezne trdnosti.

To je zgodba močne ženske, ki se pogumno poda na odkrivanja vzroka travme zaradi zlorabe, ki ji je bila povzročana v rani mladosti. Neutrudno koplje in se sooča s svojo preteklostjo ter plast za plastjo ‘odkriva’ svoje življenje. To je pot zdravljenja osebne ravni.

To je zgodba ženske, ki je prevzela nalogo čiščenja predniških linij rodov žensk, ki so v času in prostoru, ki so ga živele, podrejeno prenašale bremena samoumevnosti, ustrežljivosti, ubogljivosti, celo podložnosti moškim; žensk, ki so morale ostati tiho in potrpeti. Tatjana jim s knjigo dá glas. In s tem sprosti goste blokade zastalih energij družinskega sistema. To je pot zdravljenja genetske oz. družinske ravni.

To je zgodba ženske, ki v času dvigovanja zavesti človeštva, končno dá glas ženskam, ki so bile in so še zlorabljane od moških, ki jim patriarhalna družba to dovoljuje, saj s tem, ko tega ne želi in noče videti, daje tiho soglasje, privolitev, konsent. Njen terapevt ji iz svoje prakse celo pove, da je še danes zlorabljena vsaka tretja ženska! In tega kot družba še vedno nočemo videti. Raje se slepimo z iluzijami bleščavih konstrukcij realnosti. Še več; v opisu njunega pogovora vnese v knjigo aktualno realnost, ki jo večina zavestno ne želi pogledati in se raje zapira v balonček blažene nevednosti. Terapevt, ki jo spodbuja, da napiše knjigo, ji osvetli širši družbeni pomen knjige za današnji čas: “Tatjana, zdaj bodo poskušali uvajati v vrtce to, kar ste vi doživeli, in vi sami najbolje veste, kakšne posledice imate.” Tatjana s svojo knjigo daje glas vsem ženskam sveta, ki so doživele zlorabo. A ker je travma posledica vsakovrstne zlorabe – daje glas vsem žrtvam, ženskam in moškim, ki zaradi programov, vzorcev in prepričanj ostajajo nevidni, prezrti, zatrti – male punčke in mali fantki v odraslih telesih. In seveda (v luči današnjih prizadevanj nekaterih) daje glas vsem otrokom, ki jih danes skušajo oropati zdravega otroštva. To je pot zdravljenja kolektivne ravni.

Nenazadnje, to je zgodba človeka, ki prerašča svoj lastni ego in sámopomembnost. Tatjana v iskanju resnice ne izpostavlja svoj ‘jaz’, ampak se naslanja na ‘mi’. Tekom knjige bralca napoti na mnoge avtorje, zdravilce in terapevte. Predstavi jih z njihovimi imeni, knjigami in delom, ki ga opravljajo, da se vsakdo lahko obrne nanje.

Verjamem, da se bo prav vsak bralec prepoznal v tej knjigi – vsaj v določenih delih. Prav vsakdo je v svojem življenju doživel travmatična izkustva – velika ali mala, ki pa se kopičijo in gostijo v bolečinska jedra. Tako kot Tatjana na svoji poti dolgo ni vedela in ni ozavestila, da je za njenimi težavami (zdravje, odnosi, predvsem partnerski odnos) globoko potlačena travma, se tudi velika večina ljudi (da ne rečem vsi) ne zaveda vzrokov, ki botrujejo težavam v njihovih življenjih. Tako živimo in krmarimo skozi svoja življenja in se nezavedno odzivamo na najrazličnejše sprožilce, ki rušijo naša zdravja (fizično, duševno), naše odnose, našo samozavest …

*

Mene knjiga Vrč ljubezni spominja na prvi del Božanske komedije Danteja Alighieria, Pekel. Kakor znotraj tako zunaj, nam že tisočletja prenašajo modrost modri. Pot v svetlobo gre skozi tèmo. In tisti, ki vé, vé, da Svetlobe ni mogoče najti zunaj. Ni nobenega zunanjega odrešenika. Spustiti se je treba v sebe, v lastne globine. Tatjana na koncu svoje poti razume: “Pred tem sem morala iz oblakov te zavesti stopiti v lepljivo in smrdljivo blato, da bi našla odgovore. Vmes višje vibracije nisem bila sposobna, zato sem se počutila le napol živo. Zdaj, ko to pišem, sem nazaj. Nazaj sem! Kakšno veselje čutim ob tem. Čeprav vem, da mnogi niti ne razumejo, o čem govorim.”

Res je. Mnogi ne razumejo in ne bodo razumeli. Saj se ne odločajo za tako pot. Ljudje imamo svobodno voljo. A vsi tisti, ki so/smo že stopili v svoje lastne prepade, brezna in greznice, vsi tisti razumejo/-mo. Moramo živeti svojo svobodno voljo. In moramo si vzeti nazaj svojo notranjo moč. Oh, kako dobrodošlo je spoznanje in vodilo o lastni moči, ki ga Tatjani dá njen terapevt, ko ji pravi: “Niso vam je vzeli, Tatjana. Dali ste jim jo. Vzemite jo nazaj.”

Ko na preizkušnji spusta v “v lepljivo in smrdljivo blato” Tatjana rešuje sebe in svoj zakon, se korak po koraku približuje resnici o travmi, ki leži skrita globoko pod plastmi zanikanja in pozabe. Travma zlorabe. Travma, ki pravzaprav ni pozabljena. Pozabil jo je um (spomin). Ni pa je pozabilo telo, saj célo življenje živi kot žrtev te zlorabe. Različni simptomi – anksioznost, pretirana skrb za moške, opravičevanje drugih, fizične bolečine in bolezni, odmiki, umiki, izbruhi jeze, žalosti, jok … – kažejo, kako človek celo življenje živi travmo.

Pot do sámoozdravljenja je samo ena. Spustiti se moramo v svoje “lepljivo in smrdljivo blato” ali kot Tatjani reče njen terapevt: “Samo s tem, da si dovolite čutiti čisto vse, kar pride iz vas, se boste osvobodili.” Spustiti se moramo v svoje telo, v čutenje svojega telesa – fizičnega telesa, čustvenega telesa in mentalnega telesa. Da, poleg čutenja moramo biti sposobni tudi pogledati resnico tega, kar se nam je zgodilo. Pogledati moramo resnico tega, kdo nam je to povzročil. In moramo preseči impulz zamere. Tému (in tem, ki so nam travmo zadali) moramo reči da, saj je to lekcija, ki jo usvajamo in skozi njo rastemo. To ni pot iskanja krivcev. To je pot sámoozdravljenja. To je pot v svetlobo. To je pot ljubezni. Samo z ljubeznijo lahko raztopimo strah in transformiramo bolečinska jedra v notranji mir in svetlobo.

Knjiga Vrč ljubezni se bere skoraj kot napet roman, ki ga ne moreš izpustiti iz rok, dokler ne prideš do zanje strani. In kot v starogrških tragedijah, kjer so uporabili deus ex machina, ki je nakazal katarzo po končani drami, tudi Tatjana zaključi s pravim namenom njene knjige: “Le to je namen te knjige. Osvetljevati pot v svetlobo kljub temu, da sem samo ranljiv popotnik skozi življenje, ki se ima še toliko za naučiti in se še vedno spotika ob kamenje na prašni cesti in se jezi, ker je treba ponovno vstati in iti naprej. Iz pogleda na ovire ob poti moram pogled usmeriti daleč v obzorje, da se pomirim. … Na Zemlji je poligon za učenje, zahteven učbenik predeluješ, da poskusiš stopiti iz sovraštva v ljubezen, iz uma v srce, iz maščevanja v odpuščanje, iz suženjstva v svobodo. Iz dneva v dan.”

Tatjana je prehodila že velik del svoje poti. Dvakrat je (že) zbrala pogum in se potopila globoko v svoje temíne. Bila jih je sposobna pogledati, ozavestiti in transformirati v svetlobo. Na tej poti vse bolj spoznava, kdo je in kakšno je njeno poslanstvo. Spoznava, kdo so tisti, ki ji na poti stojijo ob strani ne glede na vse. Počasi spoznava in ozavešča, kako močna je.

Pogum ni v tem, da te ni strah. Vsi imamo strah v sebi. S strahom so prežete generacije naših predniških linij, s strahom smo prežeti vsi, saj je strah orodje/orožje manipulacije, s katerim so zgradili in s katerim vzdržujejo matrico sveta, v katerega so nas indoktrinirali in inkulturirali. Pogum je v tem, da se strahu navkljub spustimo globoko “v lepljivo in smrdljivo blato” in si “dovolimo čutiti čisto vse, kar pride iz nas”. To je pot glavnega protagonista v igri našega lastnega življenja – nas samih.

Tatjana je junaška vitezinja, ki je na poti spusta v tèmo, našla in rešila malo Tatjanco. Dala ji je tisto, česar vse do tedaj ni bila deležna – videla jo je, jo vzela v svoj objem in ji zagotovila varnost. Soočila se je s krvniki male Tatjance, a se jim ob tem ni maščevala. Ne, ni šla po poti matrice tème. Odprla je svoje srce in jim oprostila, se jim priklonila in rekla da. S tem je osvobodila sebe, malo Tatjanco in razrešila karmično ponavljajočo ujetost v spiralo “zob za zob, oko za oko”. Izbrala je ljubezen. Zato je zdaj človek s svetlobo v očeh.

Svojo zgodbo se je odločila podeliti z nami, čeprav vé, da se lahko mnogi obregnejo in se od nje odvrnejo.  A zaveda se, kako pomembna je ta pot. Zaveda se, koliko travm je nakopičenih v ljudeh in da je knjiga pravzaprav vodnik, pripomoček zdravljenja. Njen terapevt se iz svoje lastne prakse tega povsem zaveda: “No, če boste res dovolj pogumni za izdajo knjige na temo zlorabe, boste pa Slovenijo obrnili na glavo.”

Ja, človeštvo se dviguje v vibraciji. Pri tem se mora vsakdo osvoboditi svoje lastne tème (na osebni ravni, na družinski ravni, na kolektivni ravni). In po posamezniku se osvobaja in dviguje človeštvo kot celota.

Vesna Žvegla