Praznina ni odsotnost. Praznina ni nič. Praznina je igrišče, na katerem se igramo z brezmejnim potencialom vseh možnosti. V polnosti praznine strah ne more obstajati. Polnost praznine je polje ljubezni, povezanosti, bližine. Polnost praznine je polje brezmejnega obilja.

∴

Zdaj se je PRAZNINA ZAVEDALA SVOJE VSEBINE. Videla je, da je vsa vsebina neskončnosti sestavljena iz končnega števila prvin, ki v neštetih sestavih vsebujejo vse možne možnosti. Iz njih je naredila VESOLJNO KOLO, ki je z vrtenjem začelo možnosti udejanjati. Nevidno POLJE MOŽNOSTI se je z vrtenjem kolesa začelo ustvarjati v snovnem svetu in ustvarjeno vračati nazaj v Praznino. Tako je PRAZNOBA začela izkušati samo sebe kot izraz neskončne LJUBEZNI, saj LJUBEZEN ni nič drugega kot VSEBINA PRAZNINE.

∴

Trubar v knjigi izrecno nagovori “Lube Slovence”. Če so bili Slovenci kmetje, Nemci pa plemiči, je jasno, da sta Trubar in Bohorič knjige pisala za ubogo, tlačeno in izkoriščano najnižjo plast prebivalstva. V tistih časih so bile knjige astronomsko drage. Bohorič je slovensko slovnico izrecno posvetil plemiški mladini!

∴

Vesolje je preplet različnih gibanj – krožnih, premočrtnih, nihajočih valovnih – zapisanih v našem praspominu. Zvok je prisoten v vseh pojavnih oblikah življenja, je počelo stvaritev, sveta geometrija pa eden od jezikov kreacije. Glasba, simbolizem ter misel in zaznave, da onkraj vidne obstaja tudi ‘nevidna stran neba’, spremljajo človeštvo od samih začetkov.