Včeraj pozno popoldan sva z Darijo sedeli na njeni terasi in prijetno klepetali. Na mizi je bila lončnica z rastlinami, ob steni na tleh pa še nekaj večjih lončnic. Ker jih ne more imeti več v hiši, ne more pa jih zavreči v smeti, saj so vendar čudovita živa bitja, se je odločila, da jih da “v rejo” drugim. Takoj sem se strinjala, da eno vzamem jaz.
Besede in jezik so mi vedno pomembni. O njih razmišljam in jih skušam začutiti. Ali resonirajo s pomeni? Ali njihovi pomeni odsevajo informacijo, ki jo nosijo? Od kje izvirajo in kaj v svojem bistvu pomenijo? Večina ljudi se o teh vprašanjih nikoli ne sprašuje. Večina uporablja besede na način, kot to delajo drugi okoli njih. Ne sprašuje se o njihovem pravem pomenu, o pomenu, ki je skladen z vibracijo besede. Sprejema pripeti jim pomen. In s tem krepi namero v ozadju. Jaz pa … Besede skušam celovito zaznavati in jih čim primerneje uporabljati. Besede so namreč izjemno močno sredstvo.
In tako se mi sedaj kot ping-pong žogica odbija v mislih beseda rejništvo. Uporabljamo jo v kontekstu rejništva otrok, ki so sirote ali pa so zaradi nezmožnosti staršev, da poskrbijo zanje, predani v skrb drugim družinam. Rejniki so ljudje, ki sprejmejo te otroke v svoj dom in zanje skrbijo, jih vzgajajo, ljubijo … In spet, ko pomislim na besedo rejništvo, nekaj v meni izzove odpor. Začutim ga v trebuhu kot slabost, ki skuša izbljuvati to misel kot neželeni tujek. Deluje mi toksično.
Razmišljam naprej. V spomin si skušam priklicati različne ljudi, ki jih poznam, ki so del svojega življenja preživeli kot rejenci ali kot rejniki. Lepi ljudje. A spet se mi v trebuhu zatakneta besedi rejenec in rejnik. Ne konkretne osebe. Te, ki jih poznam, so prijetni ljudje. Ampak sami besedi. Pomislim na zgodbe iz knjig in filmov, ki pripovedujejo o rejniških izkušnjah. Nekatere so lepe, druge prežete z zlorabo in … trgovino. Rejniki od države za rejništvo prejemajo plačilo. Nikakor ne mislim, da je s tem kaj narobe. Daleč od tega, saj je to eden izmed možnih načinov, kako družba kot celota poskrbi za vse svoje člane. Zmoti me vibracija besede rejništvo, biti v reji.
Besedo reja uporabljamo tudi za rejo živali. Natrpane na in v manjša ali večja koncentrirana področja redimo živali z enim samim namenom – za zakol, da so nam na voljo kot hrana. Živali – vsaj tiste, ki jih vzrejamo za zakol – smo v zadnjem času naše človeške evolucije zreducirali na raven objekta, ki služi človeku za prehrano. V dolgi zgodovini človeštva pa temu ni bilo tako, saj so živali izjemno spoštovali in jim bili hvaležni za njihovo “privolitev”, da so nam za hrano. Zato so si ljudje vzeli le tiste in toliko živali, kolikor so jih rabili za lastno dostojno preživetje. Danes pa večina ljudi o mesu, mleku, jajcih in vseh izdelkih, ki izvirajo iz telesa živali, ne razmišlja kot o živih bitjih, ki so dala življenje za življenje, ampak samo kot o predmetu, o potrošnem izdelku.
Pa da ne zaidem. Če je beseda reja primerna za vzrejo živali (dejansko jih s pitanjem, krmljenjem, … skušamo vzrediti, da se poredijo in pridobijo na telesni masi in človeku tako dajo čim več hrane), kaj ima ta beseda skupnega z ljudmi? Zakaj to besedo povezujemo z rejo otrok? Ali so nam tudi otroci le “objekti”, ki jih moramo vzrediti za … Za kaj? Za delavce? Za delovno silo?
Kako smo sploh prišli na misel, da to besedo povežemo s skrbjo za naše otroke? Mar ni primerneje, da zanje skrbimo, jih vzgajamo in jih imamo radi?
Besedo skrbništvo v povezavi z otroki povezujemo z osebami, ki so z otroki v skupni genetski liniji, so člani ožje ali širše “krvne” družine. Tako rečemo, da “dodelimo skrbništvo” nad mladoletnimi otrokom delno obema ali polno enemu izmed ločenih staršev, ali pa bližnjim sorodnikom, npr. starim staršem, tetam, stricem ipd. Tako besedo skrb (skrbnik, skrbništvo, …) povežemo s pomenom, ki nas odtuji od pristnih medčloveških vezi, ki nas v ljubezni povezujejo v skupnost; in se s tako zoženo, okleščeno, oskubljeno uporabo te besede pustimo (privolimo) v programiranje, da smo tudi ljudje le objekti, s katerimi se manipulira. Skrbnik ima dovoljenje družbe, da delno ali polno skrbi/odloča o otroku …
Skrbništvo je sicer lepa beseda, ki v sebi nosi vibracije ljubezni, povezovanja, sočutja … Skrbeti za nekoga pomeni videti ga kot čudovito, ljubezni vredno bitje. Lepo bi bilo, da bi se vsi počutili kot skrbniki vseh in vsega sveta okoli nas. Da bi razumeli, da smo vsakdo in vsi bit v Biti bitij.
Jaz sem izjemno hvaležna, da sem skrbnica čudovitega bitja, psa Bena. Ko smo ga sprejeli v našo družino in sem ga skladno z zakonom prijavila v register domačih živali, me je izjemno zmotil obrazec, ki je najin odnos opredeljeval kot lastništvo. Na polju, kjer naj bi vpisala svoje ime in podatke, je pisalo “lastnik”. Na kliniki za male živali, kjer sem ta obrazec izpolnjevala in predpostavljala, da imajo vsi tam izjemno radi živali, saj drugače ne bi mogli opravljati tega poklica, sem glasno izpostavila svoje nestrinjanje z opredelitvijo lastništva. Jaz sem in bom skrbnica Bena. Nikoli ne bi mogla “kupiti” živega bitja in ga potem smatrati, da je moja last. Ne morem biti “lastnica” živega bitja, saj bi s tem dejavno podpirala sistem sužnjelastništva. Le čudno so me gledali. Tak je zakon. Izpolni ali pa …
Ljudje nezavedno podpiramo sisteme, pa naj se tega zavedamo ali ne, ko s svojimi mislimi, besedami in dejanji pridodajamo svojo energijo, svojo pozornost in s ponavljanjem za drugimi krepimo kolektivne konstrukte naše skupne realnosti. Dokler bomo rejniki in rejenci, dokler bomo lastniki in last, bomo krepili sistem objektivizacije odnosov med ljudmi in širše vsemi živimi bitji. Ko bomo ozavestili, da smo vsi med seboj povezani in da smo vsakdo in vsi skupaj del Vsega, kar je, da skupaj na višjih ravneh obstoja tvorimo Eno, tedaj bomo ozavestili tudi naše poslanstvo, da skrbimo drug za drugega, da skrbimo zase in za člane naše družine, pa naj gre za našo biološko družino, za naše prijatelje, za širšo družbeno skupnost, za celo človeško združbo, za živali, rastline, za Zemljo, za vsa bitja vseh pojavnih oblik.
Z veseljem sem skrbnica. Z radostjo in ljubeznijo skrbim za druge. In odprto sprejemam tudi ljubezen in skrb, ki jo dobivam nazaj. Od ljudi, živali, rastlin, pokrajine, gozdov, oblakov, gorá, morja, … Z veseljem sprejemam v skrbništvo tudi čudovito Darijino rastlino.
[Na sliki zgoraj je psička Tiva.]
