Zanimivo mi je, kako moderno je postalo, da vsak dan “slavimo” dan nečesa. Ko odpreš katerikoli medij, “poročajo” o tem, dan česa je tisti dan. Seveda je skoraj vsaki dan “dan” več različnih stvari ali pojavov. Pri nas v Sloveniji je 31. oktober uradno dan reformacije. Večini ta dan nekaj pomeni ali se ga sploh zavedajo kot “posebnega” zgolj zato, ker je to dela prost dan. Tam daleč nazaj je šlo za prelomne dogodke v cerkvi … Ali meni osebno to kaj pomeni? Pravzaprav ne. Se pa spomnim ta dan na Primoža Trubarja in njegov izjemen dar, ki ga je poklonil našemu ljudstvu, našemu narodu – KNJIŽNI JEZIK. Slovenščina je leta 1550 s prvima tiskanima knjigama Katekizem in Abecednik postala knjižni jezik.
Od nekdaj sem na-v-duše-na bralka knjig. V zadnjih letih sem postala tudi avtorica in urednica knjig. V roku dveh let sem kot avtorica, urednica, oblikovalka sodelovala pri izidu kar 9 knjig! V roku enega leta pa sem izdala tri svoje avtorske knjige in eno knjigo v soavtorstvu.
Vse bolj in bolj cenim modrost našega maternega jezika v vsej njegovi pestrosti in raznolikosti, izraženih skozi narečja.
V izjemno veselje mi je, ko mi bralci mojih knjig predajo povratno informacijo o tem, da se jih je dotaknil jezik. Bralec Matej, na primer, je zapisal: “Fasciniral me je tudi opis tvojih doživetij, srečanja iz drugih dimenzij, predvsem pa zapisi o slovenščini, o starodavnem jeziku, na katerega sem zdaj dobil drugačen pogled in kar neko drugačno spoštovanje. Res fascinantno.”
∴
Kaj je moč naših prednikov, sem prvič zares zaznala in občutila leta 2018, ko sem bila prav na današnji dan, 31. oktobra na otoku Lune na jezeru Titicaca, visoko na Andski planoti Altiplano v Boliviji. Na obred, ki smo ga tam izvedle, sem povabila naše prednike … Tu je del zapisa tistega dogodka, kakor ga predstavim tudi v svoji knjigi Dovoli si, da siješ v poglavju Na obred povabim prednike:
“… Ker je bil ravno čas spomina na prednike, sem, ko sem bila na vrsti jaz, seveda povabila vse moje prednike, célo svoje družinsko drevo. In res sem takoj, ko sem jim izrekla povabilo, začutila za svojim hrbtom mogočno prisotnost. Poleg družine sem se hotela pokloniti tudi prednikom naroda, kar se mi je na ta dan, 31. oktober, ki ga mi praznujemo kot dan reformacije in pa tudi na nek način knjižnega jezika, ki smo ga dobili s Trubarjem, zdelo še posebej primerno. Povabila sem torej v ta svéti krog vse prednike slovenskega naroda, vse pisatelje, pesnike, umetnike, voditelje, politike, vse znane in neznane rojake in rojakinje, ki so tlakovali našo narodno pot. Uf, kako močno sem začutila njihovo prisotnost! Kot da bi se moja notranja moč v trenutku eksponencialno potisočerila! Kot eksplozija sem v hipu presegla meje svojega fizičnega telesa in v občuteni môči in veličini skorajda zaznavala brezmejnost. Skorajda odlebdela sem spet na svoje mesto v krogu.”
Več o tem si preberite v moji knjigi. Tudi dan kasneje sem prednike povabila na naslednji obred v Copacabani. Včasih naš um rabi potrditev, da je nekaj resnično, čeprav ni vidno s fizičnimi očmi, lahko pa občutimo z drugimi čutili. Preberite si več v moji knjigi ali pa na kakšnem mojem (potopisnem) predavanju.
∴
Dediščini naših prednikov sem začela dajati pozornost tudi skozi sodelovanje z drugimi, ki odstirajo tančice in iz pozabe ponovno budijo spomine na modrost, ki so nam jo v dragocen dar pustili naši predniki. Aprila smo imeli prvo zborovanje Modrost naših prednikov – odstiranje bogastva védenj in znanj v našem prostoru, izročilu in jeziku. (objavljeni so tudi posnetki predavanj)
K sodelovanju sem povabila tudi Metoda Žunca, avtorja čudovite knjige Spregledana slovenščina, ki jo toplo priporočam vsem. Metodov krajši prispevek z naslovom Jezik kot ogledalo spoznavne zgodovine Slovencev pa si preberite v zborniku Modrost naših prednikov – odstiranje bogastva védenj in znanj v našem prostoru, izročilu in jeziku. V uvodu Metod zapiše: “Slovenščina je najdragocenejše, kar Slovenci imamo. Navznoter nas tvori kot narod, navzven nas kot narod določa in ločuje od drugače govorečih narodov. Jezik je veliko več kot nekaj, kar smo od prednikov dobili v uporabo, da se lahko izražamo. Ni zgolj orodje, ki služi za sporazumevanje, ni zgolj razumska tvorba, ki se jo da razlagati in dojeti s strogo znanstvenimi pristopi. V besedišču je namreč ohranjena zelo dolga SPOZNAVNA POT naših prednikov. V njem je shranjena naša MISELNA ZGODOVINA.”
Ko sem že začela s Trubarjem … Nanj se je v svoji današnji objavi o uporabi slovenščine spomnila Mateja Štarkel. V prispevku Objavljati v slovenskem ali tujem jeziku ali oboje? se dotakne predvsem poslovnega komuniciranja na spletu – pri uporabi spletnih strani in družbenega omrežja LinkedIn. V čast mi je, da je pri tem citirala prav mojo novo knjigo Spreminjaš se ti. Spreminjaš podjetje, kjer si. V poglavju o komuniciranju sem se dotaknila tudi uporabljanja jezika v poslovnem okolju, kjer je – kar na žalost srečujem znova in znova – vse bolj klavrno stanje. Naši predniki, ki so se tudi za ceno življenja borili, da se je slovenščina ohranila, nas te dni gledajo s solznim odbleskom v očeh. Kako zlahka se premnogi odpovedujejo temu zakladu in s tem pomembnem gradniku naše identitete.
V uvodnem odstavku poglavja o jeziku zapišem: “Kakšna pa je naša jezikovna odličnost v podjetju? Kakšna je naša odličnost, ko v Sloveniji, v slovenskem podjetju (tu ne mislim na to, od kje so trenutni kapitalski lastniki podjetja) mnogi pozabljajo, nekateri celo namerno in zavestno izrinjajo slovenski jezik? Jara gospoda. Še svojega maternega jezika ne znajo uporabljati, pa se prenarejajo in se delajo sámopomembne, ko doma uporabljajo tuje jezike. … Kdo te bo spoštoval in cenil, če sam ne spoštuješ in ne ceniš tega, kdo si?”
Do tistih, ki se sami sebe kitijo z zvenečimi nazivi in položaji, pa naj bo v poslovnem, javnem, družbenem ali kakršnemkoli že okolju, a ne znajo ali pa zavestno nočejo uporabljati ustrezne ravni komuniciranja v slovenskem jeziku, slovenščino pa celo spreminjajo v spakedranščino, nisem prav nič strpna. Taki nikakor ne zaslužijo mojega spoštovanja.
A srce mi igra, ko srečujem tiste, ki budijo modrost, ki potrpežljivo čaka, da jo obudimo. Čaka, da se mi spet spomnimo. Kajti ni vse izgubljeno. Naši predniki so nam pustili dovolj. Dovolj, da se spomnimo. Dovolj, da povežemo v celoto. In spoznavanje slovenščine je kot lov za zakladom. Kadarkoli “potujem” po našem krasnem jeziku, se mi odstirajo novi zakladi, novi pomeni, nove globine … Uau! To je polje, kjer je obilje bogastva za vse in vsakogar, ki se po njem sprehaja. Vsakič si bogatejši in stojnejši v svoji identiteti. Prav veselim se snovanja novega zborovanja, ki bo v začetku naslednjega leta. Ja, že pripravljam.
Naj bo danes “uradno” dan reformacije. Naj bo to torej en dan. A za mene je “danes” oziroma današnji čas ČAS TRANSFORMACIJE, čas METAMORFOZE, čas, ko se budimo in širimo svoja krila. Čas, ko eden po eden prižigamo svojo notranjo luč, da sijemo, svetimo in svetlímo novi svet, ki ga gradimo. Naj bo modrost most v novi svet višjih vibracij, v svet svetlobe, v svet koherence srca in možganov. V svet, ko po nebu skupaj letita orel in kondor.
O prerokbi orla in kondorja si preberi pri pojasnilu moje knjige Živaljada.
∴
