Gorazd Buh
KDAJ JE DOVOLJ?

Ko spoznaš, da si dovolj, si pripravljen, da razpreš krila.

Leto dni nazaj sem na predstavitvi knjige Karla Gržana Zvezdne poti na Knjižnem sejmu v Ljubljani prvič pred širšo publiko govorila o novem svetu, ki je že tu in ga že lahko vidimo, če si le dovolimo gledati in videti. Uporabila sem metaforo zvončkov in trobentic in drugih znanilcev pomladi. Če nanje usmerimo svojo pozornost, jih vidimo. In ko vidimo, ne moremo več ne videti.

Od tedaj svojo pozornost usmerjam skoraj izključno na svet, ki vznika in vse bolj diha s polnimi pljuči. Ljudje se množično prebujajo iz otopele ujetosti v naracije programov, vzorcev in matric, ki so nas držali v ujetosti strahov in manipulacij. Prebuja se Človek. In prebujenje se dogaja po posamezniku. O tem pišem v svoji knjigi Dovoli si, da siješ. O tem se pogovarjam z ljudmi, ki jih srečujem; z ljudmi, ki so izbrali pot osebne metamorfoze.

Osebna preobrazba se zgodi v sebi – tako, da se soočiš s svojimi vzorci, programi, strahovi, ali izzivi, kot jim pravi Gorazd Buh. Da, z njimi se soočiš, jih pogledaš, jih ozavestiš in spremeniš, jih zavržeš, jih predelaš, jih transformiraš. Kot metulj: da lahko razpre svoja veličastna krila in lahkotno poleti na cvetoči travnik, si mora gosenica dopustiti, da razpade in se prav vsaka njena celica preobrazi v povsem drugačno formo življenja.

Kako čudovito je zreti v metamorfozo Človeka, ki se dogaja prav tukaj in zdaj. Čarobno je, ko pričaš temu veličastnemu procesu.

Človek se prebuja. Ne priteguje ga več slepo in gluho sledenje s strahom podpihovanim zapovedim, »tradicijam« in drugim manipulacijam nadvladovanja. Niti ga ne prepriča več »govoričenje« in »pisarjenje« suhoparnih racionalizacij in interpretacij sveta. V tem ni svetlobe, v tem ni življenja, v tem ni svobode. V tem ni avtentičnosti.

Človek je pripravljen zazreti se vase, se pogledati in … se preobraziti, se dvigniti na naslednjo razvojno stopnjo. Človek je pripravljen spustiti navezanosti, da spozna povezanost – povezanost, ki je.

Človek, ki se prebuja, išče avtentičnost. Zato ni čudno, da se pojavlja vse več avtorjev, ki pripovedujemo drugačno zgodbo. Pripovedujemo zgodbe novega sveta. In pripovedujemo zgodbe prehoda. Te zgodbe so se zgodile in se dogajajo vsakemu izmed nas, ki jih zdaj predajamo drugim; so avtentične. So most v novi svet. To je pot kreacije: misli – čustva/občutenja – dejanja. Najprej je bila beseda. Najprej je bila zgodba. Zgodba, ki so jo peli in pripovedovali. Zgodba, ki so jo skozi čuteno doživljanje materializirali v fizično realnost tega sveta. Da so jo končno lahko živeli v svojem vsakdanjiku.

Tudi Gorazd Buh se je odločil ustaviti se … se zazreti vase … se pogledati … se spoznavati … se soočiti s svojimi izzivi … in se spremeniti. V tem procesu se pogumno sooča s svojimi izzivi. V knjigi Kdaj je dovolj?  nas popelje po poti njegove lastne preobrazbe. Povod je bila na videz čisto »navadna« novoletna zaobljuba, ki pa je tokrat vzklila, pognala korenine in se razrastla v čudovito rastlino. Želel se je rešiti strahu pred višino. In spoznal je, da se za strahom skriva želja. Strah in želja. Višina in padec/nižina. Spraševal se je. Iskal odgovore. In se odprl spoznanjem, ki so vznikala v njem. Gorazd se je izziva lotil tako praktično (vsak dan je hodil na stolp v bližini doma, napredoval je stopnico po stopnico) kot racionalno-teoretično-raziskovalno.

Njegov osebni izziv – strah pred višino – je spodbudil druge izzive, s katerimi se je soočil. Pri sebi. In pri drugih, katerim je pomagal. Spoznavna pot ga je vodila v oblikovanje splošnega modela – poimenoval ga je »model soočanja nasprotij«. In ponuja ga vsem. Tako enostaven je videti na prvi pogled. A ko se lotiš, je proces osebne preobrazbe vedno pot lastnega ‘razpada’ in ‘vnovične sestavitve’. In to pot mora vsakdo prehoditi sam. Drugi mu je lahko mentor, vodnik, opora. A delo je na vsakem posamezniku samem.

Gorazd pa nam tu ponuja ‘model’ in pravi: »Ponujam ti orodje, ki ti nudi podporo pri tem, da:

– spoznaš in odpraviš svoje izzive,

– spoznaš sebe,

– spoznaš, da si dovolj in si vedno bil.

Najhitreje se spoznaš tako, da ugotoviš svoj resnični izziv in ga odpraviš.«

*

Vesela sem, da mi je Gorazd zaupal. In v zadovoljstvo mi je, da sem prispevala svoj delček podpore pri rojstvu te knjige, za katero verjamem, da bo nagovorila prenekaterega bralca, da se »sooči s svojimi izzivi in se spozna« ter pri tem spozna, da »je dovolj«.

Vesna Žvegla, urednica knjige