Uf, kako hitro se odvijajo procesi transformacije! Pa čeprav si želim, da bi se še hitreje. Da, želim si, da bi se vse že transformiralo. Da bi bilo že vse za nami. A verjetno bi bilo za ljudi prenaporno. Ne bi zdržali, saj se tako bojijo resnično pogledati se. Že zdaj je za mnoge prenaporno. Tudi ko veš, kaj se dogaja, je naporno. Ker moraš na sebi in v vsebi počistiti in transformirati vse.
A procesa se ne da ustaviti. Časovnice kolapsirajo v eno realnost. Zemlja se dviguje v novo realnost. Hkrati se mnogi odločajo za drugo pot, pot nižjih vibracij. Nastajata dve realnosti. Dva svetova. Vidna sta oba. Vsaj za tiste, ki že vidimo. A z vidika vsakega posameznika, nastaja zgolj ena realnost. Tista, ki jo izbira.
Transformacija se dogaja po posamezniku. In vsakdo se sam odloča, katero stvarnost bo izbral. To pravzaprav ni odločitev našega racia – čeprav se odločamo tudi na tem nivoju, seveda. Odločitev je na nivoju duše, na nivoju višjega jaza, na nivoju zavesti, na nivoju biti. Pa saj ni važno, kako to z besedo poimenujemo. Važno je, da vemo, da se od-ločamo. Imamo svobodno voljo. In svojo odločitev ves čas izvajamo s svojimi mislimi, besedami, čustvi, občutenjem, dejanji, delovanjem. Ves čas aktivno sokreiramo svet, v katerega prehajamo. Zavestno. A večinoma nezavedno.
Vse se spreminja. In tega se ne da ustaviti. Nič ne bo ostalo tako, kot je. Nič. Je samo od-ločitev, kaj bo vsakdo izbral. In prehod bo za posameznike potekal različno hitro. In se že dogaja!
Že kar nekaj časa vse bolj ozaveščeno vem, kaj se dogaja. Vem. Vidim. Težko je vse ubesediti, saj za mnogo tega sploh ni ustreznih besed. Ljudje besedam pripisujejo pomene preteklosti. Novih besed pa še nimamo. No, vsaj jaz jih ne poznam. Zato je to tako težko povedati drugim, sploh tistim, ki še ne vidijo in tistim, ki sploh nočejo ne vedeti ne videti.
Prav zdaj se odvija izjemna preobrazba. Toliko stvari se zaključuje. In zaključke je treba izpeljati seveda tudi na ravni posameznika. Vsakdo jih mora sam izpeljati na sebi. In to na prav vseh nivojih in na prav vseh področjih svojega življenja. In to je tako težko!
Meni je najtežje izpeljati transformacije na ravni odnosov do meni pomembnih ljudi. Tri leta in pol nazaj je bila zame najtežja transformacija do sedaj. In sedaj se je ponovila. Že dva meseca in pol teče enaka »zgodba« – na povsem istih področjih življenja. Na prav vseh področjih. Čisti in transformira se tisto, kar je še ostalo. Težko je, ko vidiš, da si tisti, ki jih nosiš v srcu, izbirajo drugo pot. Težko je, ko tisti, ki jih imaš najraje, vztrajajo v strahu (pa kakorkoli je že ta oblečen) in starih vzorcih – ko si nikakor ne dopustijo zazreti se vase. V obrambi te raje ranijo, saj delujejo kot prestrašena žival, stisnjena v kot in zato napadalna do tistega, ki pokaže luč in ljubezen. Te ne prepoznajo. Svetlobe in Ljubezni se bojijo, saj je nikoli resnično niso spoznali. Nikoli niso resnično bili ljubljeni.
Kako rada bi jim – tem meni ljubim – odprto držala prostor ljubezni in svetlobe. Saj jim ga. Ves čas jim ga. Pa zato prav od njih dobim največ napadov in zadanih mi ran. Zato, ker so še vedno zaprti v programe in vzorce bolečine in strahov. Pot ven pa je edino skozi srce. In prav srca si ne upajo odpreti. Bojijo se odpreti se Ljubezni. Ker je ne poznajo. Poznajo samo pogojenost. Poznajo samo (samo)kontrolo in nadzor. Ne poznajo pa odprtega dopuščanja. Ne poznajo občutka, kaj pomeni predati se v povezanost. Ne poznajo, kakšen je resničen občutek ljubiti in biti ljubljen.
A moram jim pustiti njihovo svobodno voljo. Moram jim pustiti, da izberejo sami. Pa četudi izberejo drugi svet. Ali pa če izberejo isti svet, a z mnogo počasnejšim tempom prehoda. In tu sem v notranjem precepu: naj se ustavim tudi sama in grem naprej v počasnejšem tempu transformacije? Naredila sem to. Za meni ljube sem upočasnila svojo transformacijo. Namerno sem preslišala notranji glas in (se) upočasnila. Pa me je hitro udarilo. In to zelo. In seveda tam, kjer me najbolj boli. V srce.
Moram naprej. Moram transformirati, pa čeprav sem zato vse bolj sama. Mora biti cena res tako zelo visoka? Trenutna cena. Saj vem, da je tik pred menoj nagrada, katere veličine sploh še ne dojemam. A jo slutim.
Čeprav se peščice odnosov še oklepam, sem se odločila v Ljubezni transformirati vse. Prav vse. In pri tem si lahko pomagan na kar nekaj načinov:
- Pomladansko čiščenje. Kot vsako leto sem v začetku maja naredila generalno čiščenje stanovanja. Vsaka polica, vsak predal, vsaka omara, vsak kot … vse je šlo čez pregled, kaj ostane in kaj gre na smetišče. Največ dela je bilo v pisarni: prav vsak fascikel, prav vsaka mapa, vsak blok, vsak list … Kaj ostane in kaj gre. S fizičnim čiščenjem se seveda čistita tudi mentalna in emocionalna raven v meni.
- Sedem na kolo in se vozim po stranskih poteh in brezpotjih. Da do konca napnem fizično telo in ga nato z izdihom sprostim. Da spravim um v mirovanje. Da spravim čustvene turbulence v stanje notranjega miru. Po par urah se vrnem spremenjena. In znova in znova.
- Zaključujem vse še odprte projekte. Drugega za drugim. Od večjih mi je ostala le še knjiga o transformaciji poslovnega okolja, o transformaciji podjetij. Planiram, da jo izdam to jesen. Torej jo moram v grobem vsebinsko zaključiti do začetka junija, da jo tekom poletja spilim do konca.
- Aktivno nadaljujem moje notranje transformacije. Grem v vse večje globine. Dovolim si gledati vase, v prav vse skrite kotičke, tudi tiste, ki najbolj bolijo. Dovolim si pogledati in videti. In tam se odločim sprejeti, odpustiti in v Ljubezni transformirati.
- Čeprav tega ne želim in se oklepam obstoječega, tu nimam besede – transformirati moram tudi vse odnose z vsemi ljudmi, ki so mi ostali. (Govorim seveda samo o meni pomembnih in ljubih.) Ta del mi je daleč, daleč najtežji, saj nekateri ne izbirajo iste smeri, vsi ostali pa ne enake hitrosti. Uf kako boli, ko jih moram spustiti. In jim pustiti, da odidejo.
- Ta teden pa so se začele intenzivno čistiti še predniške linije. Kar naenkrat so se pokazale. Na začetku jih nisem prepoznala, a me je Vodstvo hitro opremilo z védenjem in spoznanji. Mi smo tu, da jih zaključujemo. Mi smo tu, da se po nas končujejo stari programi in vzorci, ki se vlečejo skozi generacije. Kako to narediti? Ko se povežeš z višjim vodstvom v sebi, ti To pokaže. Pa saj vse vemo. V sebi vemo, samo dopustiti si moramo, da dostopimo do védenja, ki ga imamo. In ga uporabimo. Deluje.
*
Ko si “sam”, je pravi balzam imeti sogovornika, ki (vsaj delno) razume oziroma vé, o čem govoriš. Ta teden so se mi po “na-ključ-ju” v pogovorih zvrstili različni znanci. Vsaki dan sem se srečala s kakim zanimivim človekom. Sami novi ljudje, ki sem jih spoznala v zadnjih mesecih. Znanci, ki pa so vsi na poti izjemnih sprememb. Vsi orjejo ledino. Vsi svetijo svojo notranjo luč. Vsi “izgubljajo” ljudi, ki so jim pomenili največ, saj si sami še ne dovolijo pogledati se.
Vsak med nami navidezno dela drugačne stvari, pa vendar delamo vsi isto. Po sebi spreminjamo kolektivno raven. Kako čudovito je to videti. Da, to se jasno vidi, če znaš gledati.
Danes dopoldan sem se dobila na kavi z Marjanco. Govorili sva o metulju. Kako težko si sami sebi dovolimo razpreti krila, poleteti in piti nektar. Stari programi nas zavirajo in nas oklepajo z občutki, da tega nismo vredni, da si ne zaslužimo. Odvreči moramo te verige laži, s katerimi so nas zastrupili in vklenili. Dovoliti si moramo biti metulji.
A najpomembnejše spoznanje je, da smo hkrati vse:
- Na enih področjih in ravneh smo gosenice, ki še nezavedno žremo listje in se prebijamo skozi vse omejitve, ovire in gostote tega sveta.
- Smo bube. Moramo si vzeti čas za mirovanje. Moramo se povsem “zabubiti” in pustiti telesu (fizično, čustveno, mentalno), da v tišini in odmiku izpelje notranjo transformacijo.
- In so področja, kjer smo že dobili krila, kjer smo že metulji. So področja, kjer smo že dosegli notranje razsvetljenje. Dovolimo si torej, da sijemo. Razprimo krila in poletimo. Naša nova hrana je nektar.
A ni to čudovito? Ne čakajmo, da se bomo čez noč povsem spremenili, da se bomo zjutraj zbudili v novi zlati svet. To se ne bo zgodilo.
Moraš kreirati, da vidiš,
in ne videti, da bi verjel.
Ko si dovoliš pogledati se (kajti sprememba se dogaja po tebi) in ko se odločiš za lastno metamorfozo, se ta začne. Hkrati si v vseh fazah: Si gosenica. Si buba. Si metulj.
